Iskanje
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
Kaj nam fosili povedo o nahajališčih nafte, zakaj je bila Bohinjska dolina še ne tako davno do vrha polna ledu in kako so fosili rib zašli na Triglav? Geologija ni le pogled v davno preteklost, ampak tudi ključ do razumevanja prihodnosti, pravi tokratni Nedeljski gost geolog in direktor Geološkega zavoda Slovenije Miloš Bavec. Ob 80-letnici delovanja zavoda z njim odstiramo, kako geologi "vidijo" v globino, kjer nimamo neposrednih podatkov, in zakaj so bili po poplavah med prvimi na terenu.
38 min • 12. 04. 2026
Poleg dobrega ducata nagrad za posamezne igralske dosežke je Vlado Novak med svojo dolgo poklicno kariero prejel tudi nagrade za življenjsko delo: Borštnikov prstan, Glazerjevo nagrado in pred kratkim še nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. V tem tednu praznuje še rojstni dan, letos pa obhaja že okroglo deseto obletnico uradne upokojitve. Zaradi legendarnih filmskih vlog in monodramskih predstav, ki so obredle še oddaljene kotičke države, se zdi, da ga poznamo vsi, še nekoliko bolj pa ga spoznamo v pogovoru z Damjanom Zorcem.
35 min • 05. 04. 2026
Nedeljska gostja je Maja Vardjan, direktorica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje MAO Slovenija, mednarodno uveljavljena in priznana kustosinja in raziskovalka, specializirana za slovensko oblikovalsko in arhitekturno produkcijo 20. stoletja ter sodobne ustvarjalne prakse. V muzeju MAO ima dolgoletne izkušnje, vodila je pripravo številnih razstav in sodelovala pri ključnih projektih. Med številnimi nagradami in priznanji je prejela tudi nagrado Mednarodnega muzejskega sveta muzejev (ICOM) Slovenija. In čeprav je diplomirana arhitektka, ni nikoli ustvarjala v biroju ali se lotila kakega klasičnega arhitekturnega projekta. Njena velika želja, da bi postala novinarka, jo je nehote odpeljala v kuratorske vode. “Zato je vsaka moja razstava”, pravi Maja Vardjan, “zasnovana kot arhitekturni projekt.”
35 min • 22. 03. 2026
Ana Schnabl piše kolumne za ugledni časnik The Guardian. V aktualnem tekstu natančno analizira slovensko predvolilno sceno. Domačo ideološko in družinsko razklanost simbolično ponazarja v gledališkem eseju Skrunilka gnezda, kjer na odru dviguje tudi uteži. Leve in desne. Knjige je zares začela požirati na pragu polnoletnosti, diplomirala je iz primerjalne književnosti in izdala več tudi v tuje jezike prevedenih romanov. Je glas generacije, ki išče bližino, a ostaja ujeta v čustveni praznini. Aktualna prejemnica nagrade Kresnik za najboljši slovenski roman se z javnim prometom vozi v javno službo. Med cijazenjem z vlakom med Kamnikom in Ljubljano bi kvečjemu lahko napisala le kakšno kriminalko. Na evakuacijskem letu iz ZDA na lastne stroške tik pred izbruhom epidemije koronavirusa tudi ni dobila toplega obroka. Pisateljica in publicistka Ana Schnabl pravi, da ni optimistka, ampak žalostna socialistka. Pogovarjamo se tudi o ustvarjalnih procesih, o odnosih, brskanju po samem sebi. Kako je živeti kot prosti radikal, zakaj je glava anus emocij in kako obstajajo ljudje čolnički in ljudje galeje.
38 min • 15. 03. 2026
Da je ženska, je vedela že kot otrok, ki so mu ob rojstvu dali ime Nenad. Salome, medijska osebnost, zvezda resničnostnih šovov, igralka, plesalka, pevka, imitatorka, kraljica preobleke, slikarka, natakarica in borka za človekove pravice, se je 24. marca 2009 ponovno rodila. Takrat je namreč prestala operacijo potrditve spola. S svojo življenjsko zgodbo, pogumom, odprtostjo in vztrajnostjo je Salome številnim ljudem navdih. "Vsi imamo podobne probleme, a na naše težave gledajo drugače, ker so mavrične. Raje imam mavrično kot sivo življenje," pripoveduje Salome, ki se je pred štiridesetimi leti zaljubila v Slovenijo.
36 min • 08. 03. 2026
