Pogovor s filozofinjo dr. Alenko Zupančič o temah, ki so tako ali drugače povezane z novo družbeno realnostjo. Sprašuje Nataša Štefe.

Filozofinja Alenka Zupančič o knjigi Konec in v kakšnem kontekstu bi se v knjigi pojavila zdajšnja pandemija, o 'mednarodnosti' kapitalizma, lažeh, novi etiki, komediji in pomenu pripovedovanja šal

Z refleksijo in razmislekom gremo naprej v tej pandemiji, tokrat smo za komentar poklicali ugledno filozofinjo dr. Alenko Zupančič, ki je najprej povedala, kako bi v svoji najnovejši razpravi o ideji konca v poznem kapitalizmu z naslovom Konec obravnavala pandemijo: “Omenila bi jo v vsakem primeru. Tudi če mislimo, da je zdajšnja kriza veliko hrupa za nič, še vedno velja dejstvo, da se dogajajo velike stvari. Ta karantena bo imela dolgoročne posledice. In te razsežnosti si zaslužijo obravnavo v kontekstu konca.”

“Se mi zdi, da bi se morali osredotočiti na to, ali so ukrepi v pandemiji upravičeni ali škodljivi. Obstaja pa še bolj temeljno vprašanje, in sicer, kako je sploh mogoče, da se sprejme takšne ukrepe. Če je upravičeno, še vedno ni samoumevno, da smo jih sprejeli.”

Dr. Alenka Zupančič pravi, da se bomo po pandemiji vrnili v realnost, ki zdaj nastaja. “Ni še jasna in ni še določena. Na neki točki reči, ki jih zatrjuje Giorgio Agamben, držijo, a bolj na abstraktni ravni. On v svoji argumentaciji ne vzame v zakup tega, kar se dogaja v tem hipu.”

“Kapitalizem je mednaroden, da je doživel vrhunec z globalizacijo, ni naključje. Ta ekspanzija izhaja iz same logike kapitalizma, kovanja vse večjih dobičkov.”

Filozofinja Alenka Zupančič ne vidi ravno svetle prihodnosti po tej krizi: “Kaj se zgodi v velikih krizah? Ne pravim, da se zdaj dogaja, ampak pomislimo na fašizem, ki je bil notranji odgovor na kapitalizem. Ne vidim svetle prihodnosti, a pomembno je, da poskušamo preusmerjati te tektonske premike, ki se dogajajo.”

“Ob pandemiji se je zgodilo nekaj spektakularnega – svet je obstal. Ne za vse, verjetno imajo nekateri v tem času še več dela, ampak v splošnem pomenu to dogajanje zamenjuje banalnost, dolgčas, ko ne vemo, kaj bi sami s sabo. Ni nekih perspektiv.”

Ob vprašanju, ali se strinja s kolegom filozofom Slavojem Žižkom, ki pravi, da bo iz tega obdobja izšla neka nova etika, Alenka Zupančič trdi, da bo to hvale vredno. “Zdaj je to težko reči. Na noben način ne bi odgovorila na etiko preprostega življenja s cinizmom. Je pa problematično, da se dogaja, da se perspektiva umirjenega življenja umešča v ozadje neke deprimacije, bolečine. V Hollywoodu so filmi v 20. letih romantizirali revščino, ker teh ljudi ni skorumpiral denar. Zavedati se moramo, da preizkušnje nikakor niso nekaj, kar nas dela bolj plemenite, ampak nas lahko tudi moralno pohabi. Vprašanje, koliko lepega lahko izide iz travmatične izkušnje.”

“Ničesar na temeljni ravni ne jemljemo več kot laž. Občutek je, da nas ni več sram, če rečemo neumnost, da ‘udarimo mimo’. Se le delamo, kot da se ni nič zgodilo. Sram pa je, da sebe ne moreš ločiti od tega, kar si rekel ali naredil. In to je ključno. Nekateri pa se delajo, kot da ni nič in so brezsramni.” – Alenka Zupančič o laži, ki ne obstaja več

In za konec še … pripovedovanje šal je v teh časih nujno, pravi dr. Alenka Zupančič: “Iz zgodovine vemo, da komedija cveti v obdobju krize. Duha je težje ubiti kot kar koli drugega. Mislim, da je zdaj zelo učinkovito govoriti šale, ki izrazijo neki paradoks, problem neke stvari. In izrazijo ga na način, ki učinkuje v hipu, vsi pa to razumejo.” 

Nataša Štefe