Epidemija je pokazala, da je uvedba dolgotrajne oskrbe nujna

Opis epizode

Vito Flaker poudarja, da skupnostna oskrba zagotavlja večjo varnost v primeru epidemij, in izpostavlja, da se nobena dosedanja vlada, vključno s sedanjo, nikoli ni zares lotila dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko v pomembnem deležu na kvaliteten način nadomestila institucionalno varstvo. Ljudje so doma bolj suvereni kot v institucijah.

Profesor dr. Vito Flaker, pionir dezinstitucionalizacije pri nas, o tem, da so ljudje doma bolj suvereni kot v ustanovah in da je uveljavitev dolgotrajne oskrbe nujna

Vito Flaker poudarja, da skupnostna oskrba zagotavlja večjo varnost v primeru epidemij in da se nobena vlada, vključno z zdajšnjo, nikoli ni zares lotila dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko v pomembnem deležu kakovostno nadomestila institucionalno varstvo. Ljudje so doma bolj suvereni kot v ustanovah.

Med epidemijo so bili na koncu verige okuževanja stari ljudje, ki so umrli, od tega jih je 80 odstotkov umrlo v domovih. Doma bi bili manj izpostavljeni kot v domu. Flaker je prepričan, da ustanove, kot so domovi za stare, v katerih sta velika koncentracija in segregacija, predstavljajo dejavnik tveganja.

“Jasno je bilo, da so take institucije lahko žarišča epidemije. Iz zaporov, psihiatričnih bolnišnic so izpustili precejšnje število ljudi, iz domov jih je šlo 41, kar je dva promila vseh stanovalcev. Sploh se ni razmišljalo o intenzifikaciji skupnostnih služb.”

Flaker opozarja, da tudi z velikimi investicijami ne bomo rešili vprašanja koncentracije in segregacije ljudi v domovih za stare. Poudarja, da pomanjkanje kadra ni značilno samo za domove, ampak tudi za skupnostne službe, za socialo na sploh: “Mi imamo eno najslabše zasedenih social v Evropi, ki je še zelo obremenjena z birokracijo. Ni vprašanje boljše opremljenosti domov. Zagotoviti bi morali boljša stanovanja za stare, boljšo opremo. Današnja tehnologija omogoča tudi zdravljenje in oskrbo na daljavo. Lahko spremljamo življenjske funkcije, pa pri človeku nismo prisotni. Investirati bi morali v to, da bi imeli ljudje tisto, kar imajo v domovih, pri sebi doma. Pri dolgotrajni oskrbi, še posebej v razmerah epidemije, je treba razvijati ta skupnostni del.”

Flaker meni, da bi bilo bolje okrepiti zdravstveno oskrbo v domovih in na domu, kot pa da se ljudi pošilja v bolnišnico, kar zanje predstavlja še dodaten stres. Glede vladnega tvita Flaker pravi, da se nam vsem življenje izteka. “Med epidemijo je to še toliko bolj jasno, ker je smrt bolj projicirana na zaslon našega življenja. Če pa oblast reče, da se nekomu življenje izteka, je to skoraj kot smrtna obsodba, kar nas spomini na te zloglasne sezname, ki ne bi smeli obstajati, še zlasti ne brez vednosti ljudi.”

Namesto o domovih za starejše govori o domovih za stare. “Biti star je v naši družbi postalo nekaj slabega. Hočemo se izogniti temu, da bi rekli, da je nekdo star. Kakor da bi to bila obsodba in zaznamovanje. Ne, biti star je v redu. Ni v redu, kako me ljudje dojemajo in kakšen je moj družbeni položaj zaradi starosti. To je treba popraviti in potem bo tudi beseda ‘star’ pomenila nekaj dobrega. Tudi na lingvistično-semantični ravni izraz »’starejši’ ne pomeni nič, ker je komperativ. Vsak je starejši. Tudi dojenček je starejši od drugega dojenčka. To je evfemizem, da nekaj omilimo, ker mislimo, da je nekaj slabega. Ne, starost ni nekaj slabega, zakaj bi se potem izogibali tej besedi«.

Naloga družbe, še zlasti glede na to, kakšna je demografska slika, je, da se starim ljudem omogoči človeka vredno dostojno življenje. »Da ima star človek še vedno besedo, da lahko prispeva, da se mu ni treba bati, kaj bodo drugi z njim naredili. Da lahko nadzoruje svoje okolje, da lahko reče, da mu je pomembneje, da pride vnuk, ker mu je pomembno, da ga vidi in bo tvegal. Ali pa bo rekel, da ga rajši vidi po koncu epidemije. Ampak to mora biti njegova odločitev, ne odločitev nekoga drugega.«

Flaker opaža, da so domovi nenadoma postali sinonim za dolgotrajno oskrbo. »Eden od razlogov, da se je začelo razmišljati o dolgotrajni oskrbi, je bil prav narediti ljudi neodvisne od institucij, jim omogočiti, da ostanejo doma in da dobijo oskrbo na domu.«