V oddaji iz serije Okolje ne pozablja tokrat o problemu PCB-ja v Beli krajini. Dušan Plut, ki je v osemdesetih razkril izjemno presežene vrednosti enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal v reki Krupi, je prepričan, bi temu problemu morali namenjati bistveno večjo pozornost. PCB se razgrajuje zelo počasi, vendar se s tem problemom v Beli krajini danes sistematično ne ukvarja nihče. Gre za nekakšen tabu.  

V osemdesetih in devetdesetih letih je bilo tveganje glede zbolevanja za rakom na žolčniku za ženske na tem območju štirikrat večje, študije so pokazale tudi napake v razvoju zobne sklenine

V oddaji iz serije Okolje ne pozablja tokrat o problemu PCB v Beli krajini. Dušan Plut, ki je v osemdesetih razkril izjemno presežene vrednosti enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal v reki Krupi, je prepričan, bi temu morali namenjati veliko večjo pozornost. PCB se razgrajuje zelo počasi, vendar se s tem problemom v Beli krajini danes sistematično ne ukvarja nihče. Gre za nekakšen tabu.

“Ta zgodba ima dolgo zgodovino. Tovarna Iskra v Semiču je izdelovala kondenzatorje, ki so jih uporabljali kot sredstvo za poliklonirane bifenile. Ti se uvrščajo v skupino strupov, primerljivih z furanom, dioksidom in težkimi kovinami. Odpadne kondenzatorje so potem nezakonito odlagali v številne kraške vrtače. PCB se je začel izcejati v kraško podzemlje in je prišel na površje v izviru Krupe, ki naj bi sredi osemdesetih let postal glavni vir oskrbe z vodo.”

Ob razkritju smo morali poiskati tudi mednarodno zaščito, se spominja Dušan Plut. Njegovo doživljanje afere s PCB v osemdesetih:

Kot opisuje Plut, so bile te koncentracije tako visoke, da se je to območje Krupe uvrščalo med območja na svetu, na katerih so bile koncetracije PCB najbolj presežene. Tako so se med prebivalci Bele Krajine začeli pojavljati zdravstveni problemi. Novejše raziskave kažejo, da se te koncentracije v reki Krupi zelo počasi zmanjšujejo, zdravstveno tveganje pa je še vedno tu.

Vplivi PBC, ki sodi pod prvo skupino rakotvornosti, so prepoznavni predvsem po kožnih spremembah, pravi predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak in dodaja, da je problem PCB-ja v tem, da je razpolovna doba dolga tudi do 50 let.

“PCB je kancerogen in povzroča tudi vrsto drugih obolenj. Me drugimi jetrno cirozo, ki je zelo podobna cirozi pri uživanju alkohola. V Beli krajini je bilo vedno več ciroze jeter, vendar so našim trditvam oporekali, čeč da je to področje cvička. Brez konkretnega podatka o izpostavljenosti je težko vedeti, ali je ciroza od cvička, PCB ali obojega.”

V Beli krajini so nazadnje naredili raziskave leta 2010, pravi predstojnica območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje Novo mesto Bonia Miljavac. 

“Od takrat naprej ni bilo več raziskav glede zdravstvenega stanja tam živečih ljudi. Vse do zdaj nekako ni bilo denarja za to.”

Nekaj analiz pa je bilo kljub temu narejenih.

“Zanimiva je analiza pojavnosti raka, ki je pokazala, da je za ženske na tem območju v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja veljajo štirikrat večje tveganje, da bodo zbolele za rakom žolčnika. To tveganje pa se je potem zmanjšalo in ni bilo več odstopanja. V letih od 2007 do 2009 je bilo opravljeno tudi merjenje kemikalij v organizmih. Pokazalo se je, da je obremenjenost prebivalstva s PCB bistveno višja. Študija na zobeh je pokazala večje napake v razvoju zobne sklenine. Nekaj podatkov je, vendar PCB lahko vpliva na več funkcij v telesu.”

PCB se v organizmu kopiči, zato se predvsem odsvetuje uživanje rib iz Krupe in Lahinje.

“Pri uživanju živil živalskega izvora imamo možnost, da v naše telo naenkrat pride večja koncentracija PCB.” – Bonia Miljavac

Predsednik društva Proteus – gibanja za naravo in okolje Bela krajina Niko Šuštarič pravi, da se kljub priporočilom, naj država poskrbi za opazovanje tega pojava in naj se delajo analize živil, da bomo lahko ocenili, koliko PCB še pomeni nevarnost za ljudi, ni zgodilo nič.

“Danes na ministrstvu za okolje komaj še vedo za problem.”

Do leta 1987 so vse večje zaloge PCB iz vrtač spravili v betonski sarkofag in država je sprejela obvezoznost, da bo zanj skrbela in več kot 30.000 kubikov materiala odpeljala stran. To se ni zgodilo. Domen Leštan z biotehniške fakultete pravi, da gre za star sarkofag in da je vprašanje, koliko je še vodotesen.

“Vsi ti materiali imajo neko življenjsko dobo. Problem je, če se strup začne odcejati v okolje.”

Gorazd Rečnik