Iskanje
Eden naših najljubših, domala ikoničnih muzikantov ima sentimentalne razloge, da bi veliki koncert ob okrogli obletnici lastnega glasbenega udejstvovanja konec avgusta umestil v mestni park. Po napovedih naj bi se ga udeležilo okrog 20.000 ljudi.
Gre za javno površino v skupni rabi, ki naj bi bila kadarkoli namenjena in dostopna vsem, torej tudi tem, ki na določen dan in ob določeni uri nimajo denarja za vstopnino na dogodek. Ob tem gre za park, ki je v svojem bistvu namenjen ravno nasprotnim dejavnostim od glasnega koncerta, se pravi sproščanju, kontemplaciji, uživanju v miru in v (sicer kultivirani, a še vedno) naravi.
Toda v istem delu parka so prireditve že bile; denimo velike tehno žurke svetovno najbolj (pri)znanega slovenskega DJ-ja, in so še, pred nedavnim je, recimo, tam znova potekal redni letni tek neke trgovine. Tema dogodkoma so bistri organizatorji pritaknili še neko plemenito noto, s katero ju je bilo tam, sredi parka, verjetno lažje upravičiti, češ, da gre vendar za dober namen, naš Magnifico, čigar umetniško udejstvovanje se je geografsko vselej nekako držalo Tivolija, pa bi rad "samo" organiziral žur ob 30. obletnici svojega glasbenega ustvarjanja.
Potem, ko je bila prošnja za dovoljenje za izvedbo koncerta zavrnjena, kriva pa naj bi bila, če karikiramo, ena roža pa en hrošč, je situacija postala rahlo komična, zainteresirana javnost pa se je, kot je pri nas običajno, razdelila v dva monolitna bloka. "Pravičniški eko-nazadnjaki, trava je trava!" se dere ena polovica. "To je park in je za vse in not naj bo mir!" odgovarja druga.
Muzikantov tabor ima v rokavu, ko zagovarja svoj prav, nedvomno odlične karte: če je bilo enim dovòljeno, in če je bilo dovoljeno celo za muziko, saj tudi tisti tekaški dogodek tradicionalno vsebuje sklepni koncert, čemu ne more biti tudi drugim? Na onem tehno dogodku je poplesavala od oka enaka masa ljudi.
Po drugi strani je lastne argumente zoper organizacijo koncerta v Tivoliju v javnem pismu predočila tudi civilna družba. Podpisalo ga je okrog 130 krajinskih arhitektov in urbanistov, biologov, umetnikov, pedagoških delavcev in uporabnikov parka. V njem Pešuta pozivajo, naj koncert prestavi v sprejemljivejše okolje, in opozarjajo, da je Tivoli edinstven javni prostor, zaščiten kot objekt naravne in kulturne dediščine.
Stvar je čudna. Tip, ki je sebe proglasil za pedra, dolgo, preden je bilo to moderno, in nenehno izziva s tem, da je korak pred množico, stoji zdaj na različnih bregovih z delom civilne družbe, iz katere nekako organsko izrašča. A še bolj je zanimivo, čemu bi tak model svojo muziko z umestitvijo v okolje, ki ni primarno namenjeno koncertiranju, prostovoljno izpostavil potencialnemu degradiranju v moteči hrup za kogarkoli, pa še točno v momentu, ko želi pravzaprav praznovati lastna lik in delo? A ni smisel takega dogodka ravno v tem, da te povzdigne, ne pa napravi za predmet frke in fajta? Že res, da je dobra vsaka reklama, ampak tole cufanje perja najbrž ni najboljša popotnica za slavje ob tako častitljivi obletnici.
Zakaj torej točno Tivoli? Zdi se, da so včasih sentimentalni razlogi zgolj to – sentiment, koncert marsikje drugje ne bi motil nikogar, srali pa bi ga lahko, kakor glasno in do kadarkoli bi želeli. Vse rože pa vsi hrošči bi preživeli. Toda nedostojno je od Magnifica terjati, naj koncert prestavi drugam, in v isti sapi od MOL in pristojnih ne terjati, da to, kar velja za Jupitra, brezpogojno velja tudi za vola.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Eden naših najljubših, domala ikoničnih muzikantov ima sentimentalne razloge, da bi veliki koncert ob okrogli obletnici lastnega glasbenega udejstvovanja konec avgusta umestil v mestni park. Po napovedih naj bi se ga udeležilo okrog 20.000 ljudi.
Gre za javno površino v skupni rabi, ki naj bi bila kadarkoli namenjena in dostopna vsem, torej tudi tem, ki na določen dan in ob določeni uri nimajo denarja za vstopnino na dogodek. Ob tem gre za park, ki je v svojem bistvu namenjen ravno nasprotnim dejavnostim od glasnega koncerta, se pravi sproščanju, kontemplaciji, uživanju v miru in v (sicer kultivirani, a še vedno) naravi.
Toda v istem delu parka so prireditve že bile; denimo velike tehno žurke svetovno najbolj (pri)znanega slovenskega DJ-ja, in so še, pred nedavnim je, recimo, tam znova potekal redni letni tek neke trgovine. Tema dogodkoma so bistri organizatorji pritaknili še neko plemenito noto, s katero ju je bilo tam, sredi parka, verjetno lažje upravičiti, češ, da gre vendar za dober namen, naš Magnifico, čigar umetniško udejstvovanje se je geografsko vselej nekako držalo Tivolija, pa bi rad "samo" organiziral žur ob 30. obletnici svojega glasbenega ustvarjanja.
Potem, ko je bila prošnja za dovoljenje za izvedbo koncerta zavrnjena, kriva pa naj bi bila, če karikiramo, ena roža pa en hrošč, je situacija postala rahlo komična, zainteresirana javnost pa se je, kot je pri nas običajno, razdelila v dva monolitna bloka. "Pravičniški eko-nazadnjaki, trava je trava!" se dere ena polovica. "To je park in je za vse in not naj bo mir!" odgovarja druga.
Muzikantov tabor ima v rokavu, ko zagovarja svoj prav, nedvomno odlične karte: če je bilo enim dovòljeno, in če je bilo dovoljeno celo za muziko, saj tudi tisti tekaški dogodek tradicionalno vsebuje sklepni koncert, čemu ne more biti tudi drugim? Na onem tehno dogodku je poplesavala od oka enaka masa ljudi.
Po drugi strani je lastne argumente zoper organizacijo koncerta v Tivoliju v javnem pismu predočila tudi civilna družba. Podpisalo ga je okrog 130 krajinskih arhitektov in urbanistov, biologov, umetnikov, pedagoških delavcev in uporabnikov parka. V njem Pešuta pozivajo, naj koncert prestavi v sprejemljivejše okolje, in opozarjajo, da je Tivoli edinstven javni prostor, zaščiten kot objekt naravne in kulturne dediščine.
Stvar je čudna. Tip, ki je sebe proglasil za pedra, dolgo, preden je bilo to moderno, in nenehno izziva s tem, da je korak pred množico, stoji zdaj na različnih bregovih z delom civilne družbe, iz katere nekako organsko izrašča. A še bolj je zanimivo, čemu bi tak model svojo muziko z umestitvijo v okolje, ki ni primarno namenjeno koncertiranju, prostovoljno izpostavil potencialnemu degradiranju v moteči hrup za kogarkoli, pa še točno v momentu, ko želi pravzaprav praznovati lastna lik in delo? A ni smisel takega dogodka ravno v tem, da te povzdigne, ne pa napravi za predmet frke in fajta? Že res, da je dobra vsaka reklama, ampak tole cufanje perja najbrž ni najboljša popotnica za slavje ob tako častitljivi obletnici.
Zakaj torej točno Tivoli? Zdi se, da so včasih sentimentalni razlogi zgolj to – sentiment, koncert marsikje drugje ne bi motil nikogar, srali pa bi ga lahko, kakor glasno in do kadarkoli bi želeli. Vse rože pa vsi hrošči bi preživeli. Toda nedostojno je od Magnifica terjati, naj koncert prestavi drugam, in v isti sapi od MOL in pristojnih ne terjati, da to, kar velja za Jupitra, brezpogojno velja tudi za vola.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Leta 1999 je Janez Burger režiral prelomen film, v katerem na koncu mlad moški pripoveduje zgodbo o žogi. Rad bi igral košarko s prijatelji, a izkaže se, ko žogo, ki jo je kupil po akcijski ceni, končno napihne, da ni prava, ampak, kot reče sam, "taka, otroška". Ne le ta zgodba, celotni film V leru je domala popolna metafora; že naslov zadene bistvo.
4 min • 13. 06. 2024
Že pet mesecev neuspešno poteka iskanje manjkajoče_ga člana_ice uprave RTVSLO in posledično je predsednik uprave nedavno odstopil. Čeravno je nacionalka sama po sebi ogromen sistem, je v primerjavi z državo še vedno podobna atomu. Toda: bi bilo mogoče v omenjenih težavah videti odsev problema na vrhu države? Predsednik uprave je na sejah Sveta RTV često jadikoval nad neuspešnim novačenjem kandidatk in kandidatov. Kadra da ni. Nihče noče te funkcije, tega denarja, tega položaja in te moči in oblasti. V to kloako noče stopiti nihče. Ker je to še vedno dovolj majhen sistem, da se od daleč vidi, v kaj človek stopa. Na ravni države je moči in denarja dosti več, zato se za funkcije še vedno vsakič znova poteguje mnoštvo kandidatk in kandidatov za čestitke. Podobno je tudi na ravni EU, tam bo dal vložek, menijo, le še toliko bogatejši izplen. A kakovost ponudbe na volilnih lističih pove mnogo tudi o državi sami. Tako imamo, denimo, na slovenskih lističih – celo kot nosilca liste – tudi cenenega populista, ki poskuša lastno zaplankanost in neznanje zakamuflirati v domoljubje: postavljen pred praktičen preizkus svojega obvladovanja tujih jezikov se je zatekel k pač edinemu, kar pozna, torej k populizmu, in oznanil, da bo v Bruslju uporabljal izključno slovenščino. Seveda Bruslja ubožec ne bo videl, a če bi ga, bi prvi teden umrl od lakote. Toda podobni legalistični modus operandi uporablja, ko zagusti, tudi predsednik opozicije, pa kako neki ga potem ne bi takle arbitrarni elektronček! Janša, ko mu gre za nohte, po pravilu prične navidezno preizpraševati zakonitost, in sicer točno tam, kjer zakonitost ni osnovna situacijska kategorija. V nedavnem intervjuju na N1 ga je voditelj povprašal o odnosu poslancev največje opozicijske stranke do incidenta v prestolnici, kjer je skupina zakrinkanih moških domnevnega begunca privezala na prometni znak. Vodja opozicije se je izmotaval, nato pa na eksplicitno podvprašanje ministrskega predsednika, ki je bil drugi gost v studiu: "A smo mi Grimsa prisilili, da se je z njimi pogovarjal?" pribil: "To nima veze. Mislim, a je to problem, a je to kaj nezakonitega?" Točno zaradi tega odgovora, epitoma njegove siceršnje retorike, ta človek ne more nikdar več voditi te države. Odgovor izkazuje akutno pomanjkanje razumevanja že osnovne etike, da o sočutju in solidarnosti niti ne govorimo, vse to pa kot osnovno opremo pričakujemo od figure državnega voditelja. In ja, absolutno nesprejemljivo je, da se poslanec slovenskega Državnega zbora in kandidat za slovenskega poslanca v evropskem parlamentu pogovarja s člani skupine, ki je sposobna tovrstnega dejanja, in sicer ne zato, ker bi bilo to nezakonito, marveč zato, ker je nedostojno, ker ni vredno pozicije, ki jo zaseda in ker legitimizira izjavljalno pozicijo nasilnežev kot sebi enakovredno. To sploh ne bi smelo biti mogoče, niti v teoriji. Gospod Janša to zelo dobro ve, javno se je namreč zgražal, ko se bivša ministrica aktualne vlade z njim ni želela rokovati. Tudi tisto ni bilo nezakonito. Zelo zanimivo bo opazovati, kako (in kdaj) se bo na RTVSLO razpletel vozel, ki bolj in bolj spominja na gordijskega – to bo namreč dobrodošel prikaz sposobnosti te družbe za ohranitev lastnega statusa nacije.
4 min • 06. 06. 2024
To kolumno pišem v Barceloni, kjer medlim pred desetinami metrov polic za poezijo v vsaki malo večji knjigarni. Poezijo, prevedeno v katalonščino, jezik, ki ga govori okrog 11 milijonov ljudi. Za uradni jezik je sicer priznan v Španiji, ne pa tudi na ravni Evropske unije. Katalonci in Katalonke se še kako zavedajo njegove pomembnosti, nikakor zgolj v teoriji. Razumejo, da jezik potrebuje prakso. Police s poezijo, celi ogromni oddelki, na najbolj vidnih mestih v knjigarnah, niso naključje. Seveda povsod dobite poezijo tudi v španščini – ampak na prvem mestu so katalonski prevodi in originali.
4 min • 23. 05. 2024
Evrovizijo spremlja kar nekaj mitov, denimo, da je to izključno zabavna, ne politična prireditev ... na zaslonih pa kar naprej gledate imena držav in zastave, da o neštetokrat preverjenih državno-sosedskih glasovalnih aliansah ne govorimo.
4 min • 16. 05. 2024
Kar bi kdo vzel kot ljubko naivnost, je v resnici povedno poniževanje mentalnih kapacitet volilnega telesa. V intervjuju v prejšnji Sobotni prilogi Dela premier namreč samemu sebi stisne petko rekoč, da naj bi Švica v Sloveniji razpoznala drugo Švico. No, naslov je tendenciozen, a premier je dejal dobesedno: "Ko smo se osamosvajali, smo sanjali o drugi Švici. Saj se spomnite. Ko gre za farmacijo, je Švica v nas prepoznala drugo Švico."
4 min • 09. 05. 2024
