Iskanje
To kolumno pišem v Barceloni, kjer medlim pred desetinami metrov polic za poezijo v vsaki malo večji knjigarni. Poezijo, prevedeno v katalonščino, jezik, ki ga govori okrog 11 milijonov ljudi. Za uradni jezik je sicer priznan v Španiji, ne pa tudi na ravni Evropske unije. Katalonci in Katalonke se še kako zavedajo njegove pomembnosti, nikakor zgolj v teoriji. Razumejo, da jezik potrebuje prakso. Police s poezijo, celi ogromni oddelki, na najbolj vidnih mestih v knjigarnah, niso naključje. Seveda povsod dobite poezijo tudi v španščini – ampak na prvem mestu so katalonski prevodi in originali.
Festival, na katerem sodelujem, se imenuje Barcelonski mednarodni festival poezije. Letos poteka že devetintridesetič. Sredstva zanj prispeva mesto Barcelona. Poteka ves teden, z več pogovori in literarnimi večeri na dan, za sklepno branje poezije, kamor povabijo domače in tuje avtorice in avtorje, pa je rezervirana znamenita Palau de la musica Catalana. S tem festival dokazuje, da se lastne vrednosti in pomena dobro zaveda – ne pusti se pospraviti v pač eno dvorano nekje na obrobju. Jasno sporoča: poezija spada v središče.
Toda v primerjavi s španščino, ki jo po svetu govori več kot pol milijarde ljudi, je katalonščina jezik-palček. Gotovo bi bilo bolj smiselno vse pesmi nastopajočih pesnic in pesnikov prevesti v španščino. Kot bi bilo gotovo bolj praktično, med branji prevode projicirati na steno na odru. Namesto tega natisnejo organizatorji knjižico – v katalonščini. V njej so kratke predstavitve pesnic in pesnikov ter vse brane pesmi v originalnih jezikih ter v katalonskih prevodih. Knjižice prejmejo vse obiskovalke in obiskovalci, ki nato z drobnimi lučkami sledijo branju. Zatemnjena dvorana med dogodkom baje izgleda čarobno, kot nebo, polno zvezd.
Za to, da bi imel jezik, svoj jezik, potrebuješ samozavest. Zavedati se moraš lastne odgovornosti, zavezanosti jeziku. In dejstva, da prav poezija kaže njegov najvišji domet. Razumeti moraš, namreč kot narod, kot nacija pa le še toliko bolj, kako ključen je jezik za tvoj obstoj, in zakaj. In predvsem, kako pomembne so za obstoj in razvoj jezika v njem natisnjene knjige.
Novinar tukajšnje nacionalne televizije, ki pripravlja prispevek o festivalu, me je vprašal, kako se kaj pri nas pozna nedavno gostovanje države na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Ob nedavnih rezultatih programskega razpisa Javne agencije za knjigo, ob znižanju sredstev, ob izjavi ministrice v nedavnem intervjuju za Delo, ki daje slutiti, da je razlog za to gostovanje na sejmu v Bologni, sem se lahko le kislo nasmehnila in odgovorila, da v naši državi skrb za jezik pri odločevalcih očitno ostaja zgolj tam, torej na jeziku. Gostovanj, obeh, nismo izkoristili – ne navzven ne za premislek in vzpostavitev novih, boljših temeljev slovenskega založništva navznoter. Blesavi slogan frankfurtskega gostovanja "Satovje besed." je odlično izpričal stanje stvari: nihče ga ne razume in nikogar ne zanima.
Medtem ko v Barceloni ljudje kupujejo vstopnice za branje poezije, tudi v slovenščini, se je v Sloveniji najbolj cenjeni oddaji na nacionalnem radiu, ki objavlja literarne kritike, proračun letos zmanjšal za četrtino. Namesto štirih zdaj oddaja vsebuje le še tri recenzije. In še te so mizerno (pod)plačane.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
To kolumno pišem v Barceloni, kjer medlim pred desetinami metrov polic za poezijo v vsaki malo večji knjigarni. Poezijo, prevedeno v katalonščino, jezik, ki ga govori okrog 11 milijonov ljudi. Za uradni jezik je sicer priznan v Španiji, ne pa tudi na ravni Evropske unije. Katalonci in Katalonke se še kako zavedajo njegove pomembnosti, nikakor zgolj v teoriji. Razumejo, da jezik potrebuje prakso. Police s poezijo, celi ogromni oddelki, na najbolj vidnih mestih v knjigarnah, niso naključje. Seveda povsod dobite poezijo tudi v španščini – ampak na prvem mestu so katalonski prevodi in originali.
Festival, na katerem sodelujem, se imenuje Barcelonski mednarodni festival poezije. Letos poteka že devetintridesetič. Sredstva zanj prispeva mesto Barcelona. Poteka ves teden, z več pogovori in literarnimi večeri na dan, za sklepno branje poezije, kamor povabijo domače in tuje avtorice in avtorje, pa je rezervirana znamenita Palau de la musica Catalana. S tem festival dokazuje, da se lastne vrednosti in pomena dobro zaveda – ne pusti se pospraviti v pač eno dvorano nekje na obrobju. Jasno sporoča: poezija spada v središče.
Toda v primerjavi s španščino, ki jo po svetu govori več kot pol milijarde ljudi, je katalonščina jezik-palček. Gotovo bi bilo bolj smiselno vse pesmi nastopajočih pesnic in pesnikov prevesti v španščino. Kot bi bilo gotovo bolj praktično, med branji prevode projicirati na steno na odru. Namesto tega natisnejo organizatorji knjižico – v katalonščini. V njej so kratke predstavitve pesnic in pesnikov ter vse brane pesmi v originalnih jezikih ter v katalonskih prevodih. Knjižice prejmejo vse obiskovalke in obiskovalci, ki nato z drobnimi lučkami sledijo branju. Zatemnjena dvorana med dogodkom baje izgleda čarobno, kot nebo, polno zvezd.
Za to, da bi imel jezik, svoj jezik, potrebuješ samozavest. Zavedati se moraš lastne odgovornosti, zavezanosti jeziku. In dejstva, da prav poezija kaže njegov najvišji domet. Razumeti moraš, namreč kot narod, kot nacija pa le še toliko bolj, kako ključen je jezik za tvoj obstoj, in zakaj. In predvsem, kako pomembne so za obstoj in razvoj jezika v njem natisnjene knjige.
Novinar tukajšnje nacionalne televizije, ki pripravlja prispevek o festivalu, me je vprašal, kako se kaj pri nas pozna nedavno gostovanje države na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Ob nedavnih rezultatih programskega razpisa Javne agencije za knjigo, ob znižanju sredstev, ob izjavi ministrice v nedavnem intervjuju za Delo, ki daje slutiti, da je razlog za to gostovanje na sejmu v Bologni, sem se lahko le kislo nasmehnila in odgovorila, da v naši državi skrb za jezik pri odločevalcih očitno ostaja zgolj tam, torej na jeziku. Gostovanj, obeh, nismo izkoristili – ne navzven ne za premislek in vzpostavitev novih, boljših temeljev slovenskega založništva navznoter. Blesavi slogan frankfurtskega gostovanja "Satovje besed." je odlično izpričal stanje stvari: nihče ga ne razume in nikogar ne zanima.
Medtem ko v Barceloni ljudje kupujejo vstopnice za branje poezije, tudi v slovenščini, se je v Sloveniji najbolj cenjeni oddaji na nacionalnem radiu, ki objavlja literarne kritike, proračun letos zmanjšal za četrtino. Namesto štirih zdaj oddaja vsebuje le še tri recenzije. In še te so mizerno (pod)plačane.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Leta 1999 je Janez Burger režiral prelomen film, v katerem na koncu mlad moški pripoveduje zgodbo o žogi. Rad bi igral košarko s prijatelji, a izkaže se, ko žogo, ki jo je kupil po akcijski ceni, končno napihne, da ni prava, ampak, kot reče sam, "taka, otroška". Ne le ta zgodba, celotni film V leru je domala popolna metafora; že naslov zadene bistvo.
4 min • 13. 06. 2024
Že pet mesecev neuspešno poteka iskanje manjkajoče_ga člana_ice uprave RTVSLO in posledično je predsednik uprave nedavno odstopil. Čeravno je nacionalka sama po sebi ogromen sistem, je v primerjavi z državo še vedno podobna atomu. Toda: bi bilo mogoče v omenjenih težavah videti odsev problema na vrhu države? Predsednik uprave je na sejah Sveta RTV često jadikoval nad neuspešnim novačenjem kandidatk in kandidatov. Kadra da ni. Nihče noče te funkcije, tega denarja, tega položaja in te moči in oblasti. V to kloako noče stopiti nihče. Ker je to še vedno dovolj majhen sistem, da se od daleč vidi, v kaj človek stopa. Na ravni države je moči in denarja dosti več, zato se za funkcije še vedno vsakič znova poteguje mnoštvo kandidatk in kandidatov za čestitke. Podobno je tudi na ravni EU, tam bo dal vložek, menijo, le še toliko bogatejši izplen. A kakovost ponudbe na volilnih lističih pove mnogo tudi o državi sami. Tako imamo, denimo, na slovenskih lističih – celo kot nosilca liste – tudi cenenega populista, ki poskuša lastno zaplankanost in neznanje zakamuflirati v domoljubje: postavljen pred praktičen preizkus svojega obvladovanja tujih jezikov se je zatekel k pač edinemu, kar pozna, torej k populizmu, in oznanil, da bo v Bruslju uporabljal izključno slovenščino. Seveda Bruslja ubožec ne bo videl, a če bi ga, bi prvi teden umrl od lakote. Toda podobni legalistični modus operandi uporablja, ko zagusti, tudi predsednik opozicije, pa kako neki ga potem ne bi takle arbitrarni elektronček! Janša, ko mu gre za nohte, po pravilu prične navidezno preizpraševati zakonitost, in sicer točno tam, kjer zakonitost ni osnovna situacijska kategorija. V nedavnem intervjuju na N1 ga je voditelj povprašal o odnosu poslancev največje opozicijske stranke do incidenta v prestolnici, kjer je skupina zakrinkanih moških domnevnega begunca privezala na prometni znak. Vodja opozicije se je izmotaval, nato pa na eksplicitno podvprašanje ministrskega predsednika, ki je bil drugi gost v studiu: "A smo mi Grimsa prisilili, da se je z njimi pogovarjal?" pribil: "To nima veze. Mislim, a je to problem, a je to kaj nezakonitega?" Točno zaradi tega odgovora, epitoma njegove siceršnje retorike, ta človek ne more nikdar več voditi te države. Odgovor izkazuje akutno pomanjkanje razumevanja že osnovne etike, da o sočutju in solidarnosti niti ne govorimo, vse to pa kot osnovno opremo pričakujemo od figure državnega voditelja. In ja, absolutno nesprejemljivo je, da se poslanec slovenskega Državnega zbora in kandidat za slovenskega poslanca v evropskem parlamentu pogovarja s člani skupine, ki je sposobna tovrstnega dejanja, in sicer ne zato, ker bi bilo to nezakonito, marveč zato, ker je nedostojno, ker ni vredno pozicije, ki jo zaseda in ker legitimizira izjavljalno pozicijo nasilnežev kot sebi enakovredno. To sploh ne bi smelo biti mogoče, niti v teoriji. Gospod Janša to zelo dobro ve, javno se je namreč zgražal, ko se bivša ministrica aktualne vlade z njim ni želela rokovati. Tudi tisto ni bilo nezakonito. Zelo zanimivo bo opazovati, kako (in kdaj) se bo na RTVSLO razpletel vozel, ki bolj in bolj spominja na gordijskega – to bo namreč dobrodošel prikaz sposobnosti te družbe za ohranitev lastnega statusa nacije.
4 min • 06. 06. 2024
Eden naših najljubših, domala ikoničnih muzikantov ima sentimentalne razloge, da bi veliki koncert ob okrogli obletnici lastnega glasbenega udejstvovanja konec avgusta umestil v mestni park. Po napovedih naj bi se ga udeležilo okrog 20.000 ljudi.
4 min • 30. 05. 2024
Evrovizijo spremlja kar nekaj mitov, denimo, da je to izključno zabavna, ne politična prireditev ... na zaslonih pa kar naprej gledate imena držav in zastave, da o neštetokrat preverjenih državno-sosedskih glasovalnih aliansah ne govorimo.
4 min • 16. 05. 2024
Kar bi kdo vzel kot ljubko naivnost, je v resnici povedno poniževanje mentalnih kapacitet volilnega telesa. V intervjuju v prejšnji Sobotni prilogi Dela premier namreč samemu sebi stisne petko rekoč, da naj bi Švica v Sloveniji razpoznala drugo Švico. No, naslov je tendenciozen, a premier je dejal dobesedno: "Ko smo se osamosvajali, smo sanjali o drugi Švici. Saj se spomnite. Ko gre za farmacijo, je Švica v nas prepoznala drugo Švico."
4 min • 09. 05. 2024
