Obzorje prestolnice občrtavajo obrisi žerjavov. To je znamenje prosperitete; tu se dosti gradi. Redko javno infrastrukturo, recimo šole, vrtce ali bolnišnice, pogosteje privatno, recimo hotele, apart-hotele, vila-bloke, luksuzne soseske ter palače zapletenih imen na elitnih lokacijah v centru mesta. Od koder spričo gentrifikacije v polnem zamahu posledično izginja vse, kar nima mečke in črne kartice. Seveda je bil Rog (samo) simptom. Seveda je prihodnost po mnenju aktualnega, zdaj očitno že kar večnega vodstva mesta, drugje. Prihodnost nosi zlato ketno, Gucci čevlje ter komaj ve, kje so Drama, NUK ali Škuc. Za običajnega človeka je postal center Ljubljane nedosegljiv in neuporaben, življenje v svoji raznolikosti se seli na obrobje ter za štiri stene, zdravstvene storitve pa z avtobusom do okoliških občin.

V Ljubljani se tudi dosti betonira. Obenem se v Ljubljani dosti seka. Denimo na Trgu mladinskih delovnih brigad. Ali na Rožniku. Tu se ta čas podira drevje, stara in baje tudi zdrava drevesa, da spominja akcija na golosek. Ob čemer je Zavod RS za varstvo narave sporočil, da "o načrtovani sečnji na Rožniku ni bil obveščen in pri odkazilu ni sodeloval." Zavod ocenjuje, "da so bila zaradi načina izvedbe posega že uničena življenjska okolja več rastlinskih in živalskih vrst, da bo v prihodnje prišlo tudi do sprememb mikroklimatskih razmer na obsežnem območju ekosistemske naravne vrednote Rožnik – Šišenski hrib – Koseški boršt ter s tem do dodatnih sprememb življenjskih pogojev za številne živalske in rastlinske vrste. Zaradi južne lege pobočij bo mladi gozd v prihodnje izpostavljen izjemni poletni vročini in suši." Meščanke in meščani so ogorčeni; četudi je ravnokar končno padel prvi sneg do nižin, je spomin na peklensko poletno vročino namreč še kako živ. Manj dreves in več betona pomeni še več vročine.

No, v Ljubljani pa se tudi širi parkirne cone, namreč na dele Šiške in Bežigrada, pri čemer tudi novi oziroma posodobljeni parkomati povsem zavestno ne bodo vračali drobiža. Ali – kot v Mariboru – omogočali predplačila. Še vedno bodo zverinsko tulili, ob tem pa glasno sporočali tudi, kaj si mestna oblast misli o vas, ki vas to moti: če vam je mar za drobiž, v Ljubljani za vas ni prostora. Mestna oblast širi parkirne cone baje tudi za preprečevanje dolgega parkiranja dnevnih migrantov, kar je svojstven paradoks: večina od nas si življenja v prestolnici ne more več privoščiti, tu lahko le še delamo. Zaradi stanja javnega prevoza v državi smo se prisiljeni voziti z lastnim, pleha pa si med delovnim časom ne moremo za klobuk zataknit.

A vse to je nepomembni ništrc: ko seže župan prestolnice po tem, ko se mu je ponižno opravičil minister za zdravstvo, v roko premierju ter stopi v soj žarometov, je pomembno zgolj, da se povsem jasno ve eno: kdo je tu gospodar.

Anja Zag Golob