Iskanje
Razglasitev rezultatov ob nedavnih predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike so v “mehurčku akademikov” kampusa kalifornijske univerze Berkeley sprejeli z navdušenjem in praznovanjem.
Razglasitev rezultatov ob nedavnih predsedniških volitvah v ZDA so v “mehurčku akademikov” kampusa kalifornijske univerze Berkeley sprejeli z navdušenjem in praznovanjem
Razpoloženje tam je čisto nasprotje temu, kar je Nina Beguš doživela pred štirimi leti, ko je bil izvoljen Donald Trump.
“Ko sva leta 2012 prišla z možem v Ameriko, sva rekla: “Uau, tu pa res ni tega, da imaš politiko vsak dan na krožniku med kosilom. Da ti neprestano visi za vratom.” Do leta 2016, ko je zmagal Trump, kar je bilo za vse veliko presenečenje. Midva sva takrat živela s Harvardskimi študenti in sva odprla vsa vrata. Bil je večer in rekla sva: “Pridite, če potrebujete pogovor z nama. Veva, da ste v stiski.” Predvsem muslimanski študenti, nedokumentirani študenti so bili zelo prestrašeni, z razlogom, seveda. Tisto leto se je duševno zdravje študentov zelo poslabšalo.”
Tokratna gostja v zadnjih letih še kar pogosto menjava svoja bivališča. Z možem, ki prav tako plava v akademskih vodah, živita v kampusu kalifornijske univerze. Od nedavnega mati treh otrok je pred nekaj dnevi doktorirala na Harvardu, njeno raziskovanje pa združuje predvsem discipline filozofije in tehnologije s poudarkom na medicini. Zanimajo jo (človeški) mikrobiom ter zakonitosti oblikovanja naših koncepcij o naravi, človeškem telesu ipd., na primer vprašanja neločljivosti z bakterijami, ki "naseljujejo" naša telesa, pa tudi npr. vse bolj aktualne etične, terminološke in druge dileme ter filozofske implikacije razvoja zdravil ob pomoči matičnih celic. Pri svojem delu ugotavlja, da ima tudi mednarodna literatura (govori namreč vsaj osem jezikov, med njimi francoskega, kitajskega in islandskega) močan vpliv na naša dojemanja omenjenih pojmov.
Glede novega koronavirusa se v Berkeleyju počuti varno, malo manj varno pa se počuti zaradi:
"Ko sva prišla v Berkeley, sva ugotovila, da je tu del, kjer so tolpe. Pogosto vidiva pri novicah, da smo bili znova blizu streljanja in grem takoj pogledat, da ne kje preblizu vrtca. To je kar malo težko."
O Ameriki Nina Beguš pove še:
"Dežela ekstremov. Živeti tu je izziv. Ko sva prišla v Ameriko, za oba je bilo prvič, se mi je vse zdelo kot ameriški film. Imaš ogromne hladilnike, poštne nabiralnike, gasilski avtomobil s tistim zvoncem, v Bostonu smo imeli ravno tisto leto 'bombaša', pa kakšno streljanje pred blokom kdaj, tako da je bilo še malo akcijskega filma. Ogromno je tega razkošja, ki je včasih že kar malo nagnusno, hkrati je pa tu ogromno brezdomcev, vse v istem mestu, le nekaj ulic stran."
Razglasitev rezultatov ob nedavnih predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike so v “mehurčku akademikov” kampusa kalifornijske univerze Berkeley sprejeli z navdušenjem in praznovanjem.
Razglasitev rezultatov ob nedavnih predsedniških volitvah v ZDA so v “mehurčku akademikov” kampusa kalifornijske univerze Berkeley sprejeli z navdušenjem in praznovanjem
Razpoloženje tam je čisto nasprotje temu, kar je Nina Beguš doživela pred štirimi leti, ko je bil izvoljen Donald Trump.
“Ko sva leta 2012 prišla z možem v Ameriko, sva rekla: “Uau, tu pa res ni tega, da imaš politiko vsak dan na krožniku med kosilom. Da ti neprestano visi za vratom.” Do leta 2016, ko je zmagal Trump, kar je bilo za vse veliko presenečenje. Midva sva takrat živela s Harvardskimi študenti in sva odprla vsa vrata. Bil je večer in rekla sva: “Pridite, če potrebujete pogovor z nama. Veva, da ste v stiski.” Predvsem muslimanski študenti, nedokumentirani študenti so bili zelo prestrašeni, z razlogom, seveda. Tisto leto se je duševno zdravje študentov zelo poslabšalo.”
Tokratna gostja v zadnjih letih še kar pogosto menjava svoja bivališča. Z možem, ki prav tako plava v akademskih vodah, živita v kampusu kalifornijske univerze. Od nedavnega mati treh otrok je pred nekaj dnevi doktorirala na Harvardu, njeno raziskovanje pa združuje predvsem discipline filozofije in tehnologije s poudarkom na medicini. Zanimajo jo (človeški) mikrobiom ter zakonitosti oblikovanja naših koncepcij o naravi, človeškem telesu ipd., na primer vprašanja neločljivosti z bakterijami, ki "naseljujejo" naša telesa, pa tudi npr. vse bolj aktualne etične, terminološke in druge dileme ter filozofske implikacije razvoja zdravil ob pomoči matičnih celic. Pri svojem delu ugotavlja, da ima tudi mednarodna literatura (govori namreč vsaj osem jezikov, med njimi francoskega, kitajskega in islandskega) močan vpliv na naša dojemanja omenjenih pojmov.
Glede novega koronavirusa se v Berkeleyju počuti varno, malo manj varno pa se počuti zaradi:
"Ko sva prišla v Berkeley, sva ugotovila, da je tu del, kjer so tolpe. Pogosto vidiva pri novicah, da smo bili znova blizu streljanja in grem takoj pogledat, da ne kje preblizu vrtca. To je kar malo težko."
O Ameriki Nina Beguš pove še:
"Dežela ekstremov. Živeti tu je izziv. Ko sva prišla v Ameriko, za oba je bilo prvič, se mi je vse zdelo kot ameriški film. Imaš ogromne hladilnike, poštne nabiralnike, gasilski avtomobil s tistim zvoncem, v Bostonu smo imeli ravno tisto leto 'bombaša', pa kakšno streljanje pred blokom kdaj, tako da je bilo še malo akcijskega filma. Ogromno je tega razkošja, ki je včasih že kar malo nagnusno, hkrati je pa tu ogromno brezdomcev, vse v istem mestu, le nekaj ulic stran."
Michel Adamič je prvi Slovenec, ki prezimuje na južnem tečaju. Doktorski študent fizike na Univerzi McGill v Montrealu je član znanstvene skupine Ameriškega antarktičnega programa. Tako imenovani “winterover” bo na raziskovalni postaji Amundsen-Scott preživel trinajst mesecev, skrbi pa za mikrovalovni teleskop South Pole Telescope. Z njim preučujejo začetek vesolja oziroma kozmično mikrovalovno ozadje. Vsakih štirinajst dni pri temperaturi -70 stopinj Celzija s kolegico plezata na teleskop in mažeta zobnike. V ekstremnih razmerah za vzdrževanja življenja potrebujejo ogromne količine energije, dva milijona litrov polarnega kerozina na leto. V največji in najbolj suhi puščavi na svetu pa je tudi poraba vode omejena, pri tuširanju na dvakrat tedensko po dve minuti. Michel Adamič pravi, da so se mu uresničile raziskovalne sanje, zato nam pošilja “lep pozdrav domov, z dna planeta.”
25 min • 16. 04. 2026
Milan Greiner že 55 let živi v Švici, oglaša se iz svoje vasi Oberdiessbach. Najprej je bil zaposlen kot šef gradbišča, potem pa spoznal švicarsko Heidi, s katero sta si ustvarila družino in odprla svoje podjetje. Pravi, da ima dve domovini, tudi zato ju v okviru slovenskega društva Kulturni most Švica–Slovenija vestno povezuje. Ker je pobudnik pobratenja občin Lützelflüh in Velike Lašče, bo 9. aprila 2026 v Velike Lašče pripeljal skoraj 50 Švicarjev. Pripoveduje o življenju v Oberdiessbachu, o čevapčičih, ki povezujejo narode, o zborovskem petju in planinarjenju.
18 min • 09. 04. 2026
Teja Goli pravi, da je že ob prvem turističnem obisku Islandije začutila magičnost otoške države, v kateri zdaj živi. Najprej se je zaljubila v deželo, potem še v Islandca. Je mlada podjetnica, ki se ukvarja z aplikativno improvizacijo, metode improvizacijskega gledališča uporablja na svojih tečajih in delavnicah. Poleti, ko so dnevi daljši oziroma neskončni, pa sede za volan. Je voznica avtobusa do 19 sedežev, po Islandiji vodi skupine turistov kot “driver guide”. Pravi, da je na Islandiji velik poudarek na biohekanju, prebivalci v različnih delih leta uživajo melatonin ali nosijo očala z rdečimi lečami. Zdravniki pa ljudem, ki so zaradi teme depresivni, svetujejo, naj se kopajo v geotermalnih bazenih.
18 min • 02. 04. 2026
Natalija Mucyo Waldhuber je delegatka Evropske unije za razvojne projekte, ki že peto leto živi in dela v Ruandi. Pravi, da so Ruandci čudoviti ljudje, dežela pa s čistočo in hitrim razvojem upravičuje poimenovanje afriška Švica. V parlamentu prevladujejo ženske, v državi pa je čutiti energijo večinskega mladega prebivalstva. Nekdanja atletinja je tam našla tudi ljubezen, priimek Mucyo pomeni svetlobo, razsvetljenje. Po poroki v Sloveniji so mladoporočenca v domači hiši v mestu Kigali čakali sprejem in poročna darila: veliko riža, krompirja, sadja in pijače. Natalija Mucyo Waldhuber pripoveduje tudi o opazovanju gorskih goril v naravnem okolju.
19 min • 26. 03. 2026
Špela Bavčar živi ob severnem delu plaže Manly v Sydneyju in je specialistka onkologije za male živali. Njeni pacienti so večinoma psi in mačke, se je pa v Avstraliji srečala tudi z bolj eksotičnimi živalmi, s kuščarji, pticami in kačami, prosili so jo za nasvet pri zdravljenju koale z levkemijo in koale z nosnim tumorjem. Pravi, da bi se lahko od živali naučili marsikaj, predvsem, kako živeti v trenutku, ne pa za jutri. Veterinarka je zaposlena v bolnišnici, v kateri snemajo priljubljeno televizijsko oddajo Bondi Vet, v njej je enkrat nastopila tudi sama. Razlaga, da pozna živalske paciente po imenu, v času praznikov pa prejme številne voščilnice njihovih skrbnikov.
15 min • 19. 03. 2026
