Po Petkovi izvidnici, ki se je potepala med preteklostjo in prihodnostjo Srebrenice, se Generator pogovarja s tamkajšnjimi mladimi. Pravijo, da je tam veliko lepih stvari, ampak internet Srebrenico žal še vedno povezuje samo z letom 1995. Med drugim boste spoznali tudi glasbeno skupino Afera, ki predstavlja uspešen primer skupnega delovanja in povezovanja v Srebrenici. Pravkar pa so se vrnili s turneje po Nizozemski.

Predstavili smo tudi nov projekt pevca skupine Rammstein in poklicali v Korejo, v Gwangjunu poteka poletna Univerzijada.

V Srebrenici je po zadnjih podatkih popisa prebivalcev iz leta 2013 prijavljenih nekaj več kot 15 tisoč ljudi, vendar marsikdo dvomi, da jih toliko tam tudi živi. Med tistimi, ki res živijo tam, so mladi, ki se (še) niso izselili.

PODROBNO ZGODBE O MLADIH SREBRENICE TO NEDELJO V GENERATORJU

Z nekaterimi smo se pogovarjali o zdajšnjem stanju v mestu, državi in o tem, kaj sploh počnejo.

Miroslav Andrić je star 22 let. Nadaljuje družinsko tradicijo v domači restavraciji, kjer dela, sicer pa živi za glasbo. Je član srebreniške glasbene skupine Afera, ki je nekakšen vzorec družbenega delovanja v Srebrenici. “Band je sestavljen iz dveh Bošnjakov in dveh Srbov oziroma iz ljudi, ki nimajo v glavi nikakršnih ovir. Tukaj delimo ljudi na dobre in slabe, saj mislimo, da edino tako lahko gremo naprej. Samo tako bo to mesto našlo novo pot.

“Prenašamo sporočilo ljubezni ter želimo spomniti na to, kakšno je bilo mesto prej, in prikazati, kakšno je zdaj. Mi smo samo majhen korak v vsem tem procesu. Upam, da nas bodo mladi opazili in se bo nekaj spremenilo, da bi lahko mi tukaj imeli dostojno življenje. Ne zahtevamo veliko, a nimamo niti malo tega.”

Miroslav Andrić

foto: Facebook osebni profil

Adem Mehmedović je novinar na Radiu Srebrenica, kjer med drugim pokriva tudi religijske teme. “Nikoli nisem imel težav, da bi mi kdo odrekel sodelovanje. Super sodelujemo tudi z verskimi voditelji, tako z muslimanskimi, pravoslavnimi kot tudi s katoliškimi, čeprav jih tukaj ni veliko.

“Naša največja težava je, da nam v mestu primanjkuje ljudi. In če primanjkuje ljudi, primanjkuje tudi mladih.”


Mogoče smo tudi mi premalo angažirani. Inertnost mladih je ena od težav, po drugi strani pa se z nami nihče ne ukvarja. Mladi težko vidijo prihodnost. Obstajajo individualni primeri, ampak so redki. Tako Mladinski center v Srebrenici dela dobro, a lahko deluje samo s pomočjo lokalne skupnosti. Premikajo stvari naprej, zdaj lahko mladi vsaj nekam gredo.

Milica Skočo ni rojena v Srebrenici, tja se je leta 1996 preselila s sestro in mamo, oče je umrl v vojni.

Tukaj hodim v šolo že vse življenje. Osnovna, srednja šola in zdaj sem končala še fakulteto. In ko smo se preselili sem, tukaj res ni bilo veliko muslimanov. Potem so se začeli vračati in nikoli nisem začutila, da kdo tega ne bi sprejel. Preprosto smo si pomagali kot človek človeku. In še dandanes je tako. V šoli sem se družila z vsemi.

“To mesto postaja mesto upokojencev. Kar se tiče mladih, jih v bistvu ni. Nenehno odhajajo. Iz leta v leto je vse težje.”

Milica Skočo

foto: esrebrenica.ba

V Srebrenici je marsikaj lepega. Ampak ko vpišeš v spletni iskalnik ‘Srebrenica’, ti pokaže samo zadetke o letu 1995. Če hočeš pomagati, ne pridi 11. julija. Toliko je drugih dni v letu! V redu, prideš na obeležje in se pokloniš, ampak potem pa naslednji dan pozabiš, kje je Srebrenica.

Radomirka Savić Alić je 22-letna aktivistka v Mladinskem centru Srebrenica, ki združuje sedem organizacij. Delovati so začeli leta 2002, ko so skupini, ki se je hotela ukvarjati z gledališčem, na občini dodelili stavbo nekdanjega kina.

“Poslanstvo naše organizacije je, da delamo za pomiritev in toleranco. Da Srebrenico oživimo s kulturnimi manifestacijami, glasbenimi ali športnimi dogodki.”

“Sodelujemo tudi v projektu ‘Bodi moški’. Osnovni cilj projekta je boj proti nasilju nad ženskami. Bojujemo se proti stereotipnemu balkanskemu moškemu, ki ne pomaga ženi, ampak je moški, ki dela red v hiši.”

Res mislim, da bo Srebrenica nekoč lahko središče vzhodne Bosne. Res mislim, da imamo potencial. Veliko stvari je tukaj neizkoriščenih. Tukaj je rudnik. Tukaj so zdravilne vode. Lahko bi se šli tudi smučarski turizem. Ampak vse te ideje, se bojim, niso v interesu določenih ljudi.

Nihad Kadić je s prijateljem pred nekaj leti osnoval medijski portal esrebrenca.ba. Opazil je, da imajo najmanj medijskega prostora v Srebrenici prav mladi. Zato se je lotil projekta “100 zgodb mladih” in posnel 100 različnih videointervjujev z mladimi iz Srebrenice.

Ko smo naredili vlog, smo opazili eno stvar: veliko pasivnost med mladimi. Preprosto se ne želijo vključevati nikamor. Stereotipno pravijo: kaj imam jaz od tega? Težko jih je bilo tudi prepričati za snemanje intervjujev. A ta pasivnost ne prihaja od njih samih, ampak od lokalnih oblasti, ki nimajo posluha zanje. Ni poanta narediti igrišče, da bi se mladi igrali, ampak jih izobraževati. Prepričati jih, da je šola zelo pomembna. Ne moremo enkrat organizirati ene zabave in misliti, da je to to. Treba je gledati dolgoročno.”

“Mislim, da so mladi zapuščeni. In ker so zapuščeni od lokalnih oblasti, potem sami nekaj poskušajo, a jim ne uspe, in pojavi se pasivnost.”

Gašper Andrinek