Na mineralnih gnojilih sloni slaba polovica prebivalstva na svetu, vse skupaj pa se je začelo s postopkom čudno zvenečega imena, pod katerega se podpisujeta Nobelovca Fritz Haber in Carl Bosch.
Kaj atraktivnega pa lahko človek pove o – gnojilih? A ne boste verjeli – tudi gnojila so lahko zanimiva. Če pretresemo demografske podatke, lahko vidimo, da se je prav s pojavom mineralnih gnojil krivulja rasti človeške populacije opazneje zavihtela navzgor. Kot boste lahko slišali v oddaji, na mineralnih gnojilih sloni slaba polovica prebivalstva na svetu, vse skupaj pa se je začelo s postopkom, pod katerega se podpisujeta Nobelovca Fritz Haber in Carl Bosch. Gnojila, ki so zaradi trenutne rusko-ukrajinske krize precej vroča mednarodna tema, predstavljata Maja Ratej in strokovni sodelavec dr. Matej Huš.
Haber-Boschev postopek je eden izmed pomembnejših izumov, ki jih je ponudila kemija 20. stoletja, poudarja dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta. "Je osnova za vsa industrijska gnojila, na njih pa sloni sodobna kmetijska proizvodnja. Pretekli načini proizvodnje amonijaka niso bili trohico toliko učinkoviti, Haber-Boschev postopek je v desetletjih predstavljal gradnik sodobne družbe, kot jo poznamo."
Po ocenah naj bi se število ljudi, ki jih lahko preskrbi polje v velikosti hektarja, povečalo z 1,9 leta 1908 na 4,3 leta 2008, in to prav zaradi intenzivnejše uporabe mineralnih gnojil. Ob koncu 20 stoletja je bilo od sintetičnih mineralnih gnojil na Zemlji odvisnih 40 odstotkov svetovne populacije, največji delež jih sloni prav na dušičnih gnojilih. Leta 2008 je dušik, pridobljen s pomočjo Haber-Boschevega postopka, omogočal življenje polovici prebivalstva na Zemlji, je tedaj, ob stoletnici postopka, poročala revija Nature.
Izum z začetka 20. stoletja, ki je tako preobrazil človeštvo, pa je s seboj prinesel tudi težavo. 80 odstotkov amonijaka, ki ga pridobimo s Haber-Boschevim postopkom, porabijo za proizvodnjo gnojil. Težava pa je v slabem izkoristku, saj se velik delež gnojil izgubi v okolju, s tem pa gre v prazno tudi velika količina vložene energije. Približno odstotek letno proizvedene energije poženemo v zrak zaradi slabega izkoristka gnojil. Še večjo težavo predstavlja mineralni dušik, ki pobegne v podtalnico, onesnažuje morja, površinske vode in tako naprej. V primerjavi s predindustrijskim obdobjem se je vsebnost dušikovih spojin v zraku popeterila.
"S tem tehnološkim prebojem, sintezo dušika, se je pojavila težava onesnaženosti podtalnice, obremenjenost z monokulturami. Tega nikakor ne bi želel umakniti iz fokusa razprav, kakšno razvojno pot bi bilo dobro globalno ubrati za razvoj kmetijstva. Dušična gnojila in tovrstna tehnologija so omogočili prehranjenost, zelo močno pa se moramo zavedati posledic in omogočiti, da da se izboljša učinkovitost rabe virov." - dr. Aleš Kuhar, Biotehniška fakulteta
Da zraste hrana, torej še zdaleč ni dovolj zgolj sonce. Zemeljski plin, fosilna goriva in energenti so zelo pomembni tudi pri proizvodnji hrane. Samo za proizvodnjo amonijaka se letno porabi dva odstotka vse proizvedene energije. Pa bi šlo tudi brez? Bomo brez fosilnih goriv lačni? Da in ne. Trenutni proizvodni postopki so res prilagojeni zemeljskemu plinu, a z zadostnimi viri energije, tudi obnovljivimi, bi šlo brez.
