Ljubljančani smo pred nekaj leti dobili someščana iz enega najbolj oddaljenih velemest na svetu. Brisbane je dvoinpolmilijonsko mesto iz avstralske zvezne države Queensland, njegovo metropolitansko območje pa po površini obsega dobre tričetrt Slovenije. Colin Black je umetnik, ki se je povsem posvetil zvoku. Njegove zvočne inštalacije, radijski zvočni miksi, prelivi naravnih in urbanih zvokov ali manipulacije hrupa so po vsem svetu pobirali nagrade.

Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah

Ljubljančani smo pred nekaj leti dobili someščana iz enega najbolj oddaljenih velemest na svetu. Brisbane je dvoinpolmilijonsko mesto iz avstralske zvezne države Queensland, njegovo metropolitansko območje pa po površini obsega dobre tričetrt Slovenije. Colin Black je umetnik, ki se je povsem posvetil zvoku. Njegove zvočne instalacije, radijski zvočni miksi, prelivi naravnih in urbanih zvokov ali manipulacije hrupa so po vsem svetu pobirali nagrade. Pred sedmimi leti je dobil vabilo ljubljanskega inštituta Cona, če bi prišel v Ljubljano v umetniško rezidenco. "Roko na srce, niti nisem vedel, kje to je. Vzel sem zemljevid, videl, da to ni kakšna pošast, in se hitro odločil za enomesečni obisk. Ko sem prispel, je bilo mesto polno življenja."

"Ko sem prvič priletel v Evropo v Rim, sem pričakoval višje zgradbe. Sydney ima veliko nebotičnikov, tu pa je evropsko velemesto s samimi nizkimi stavbami. Vse je pri tleh v večnem mestu. Evropa ima nacionalne kulture, ki jih goji in ščiti, toliko držav je na kupu, da bi brez svoje kulturne identitete neka država hitro lahko postala druga država. Obdržati je treba svoj jezik, svoj slog, umetnost je treba finančno podpirati, sicer tujec v Evropi sploh ne bi vedel, v kateri državi je."

Ko je pred enajstimi leti prvič prišel v Evropo, je občutil melanholijo. Spominjal se je zvokov s kmetije, kjer je odraščal. V Avstraliji je bilo petje ptic popolnoma drugačno, prepletalo se je z oddaljenimi glasovi kmetov, sosedov, ki so živeli dolge kilometre narazen. Tudi zvoki vročine so bili na najmanjši celini drugačni, vročina se je tam slišala povsem razločno.

"Mislim, da zvočna slika ljudem dovoljuje svoje videnje sveta. Dopušča jim lastne sanje, ne da bi jim vsiljevala, kako naj vidijo svet okoli sebe."

V primerjavi s klasičnimi skladatelji, ki zapisujejo note z glasovi, ki naj bi šele pozneje pričarali njihovo slušno realnost, se umetnik z zvočno realnostjo ukvarja na način reprodukcijskega gradiva. Če si skladatelji ob notah šele zamišljajo, kako bo to zvenelo med izvedbo, on izvedbo že posname in šele potem preoblikuje v umetniški izdelek.

"Ne vem, ali bi ljudje moja dela dojemali kot glasbo, saj gre za nekakšno mešanico zvočne umetnosti, komponiranja in radijske ustvarjalnosti, kar se je menda rodilo v Nemčiji in Avstriji. To težko popredalčkamo, saj te umetnosti glasbeniki nimajo za glasbo, zvočni ustvarjalci pa pravijo, da je v njej glasbe vendarle preveč. Radijci spet tarnajo, da to ni niti za radio. Sam tej umetnosti pravim fizična, konkretna glasba."

Damjan Zorc