Iskanje
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Venezuelka, ki zdaj že dve leti in pol živi v Sloveniji. Stara je 30 let, pri nas pa je našla ljubezen svojega življenja. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger. Najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to tisto pravo.
Prvotni načrt je bil, da Annie v domovini dokonča še vsaj podoktorski študij medicine. A je bilo to neizvedljivo. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila šest dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige.
"Seveda ne bi mogla vpisati nadaljevanja študija, ker to stane. Poleg tega pa je bilo tudi samo delo depresivno. Veste, jaz strokovno predpišem, kakšno naj bo zdravljenje. Predpišem zdravila, ampak to obstaja samo na papirju. Ljudje si teh zdravil ne morejo privoščiti. Predpisovala sem zdravila, ljudje pa so samo hodili, brez zdravil. Dokler na koncu niso več hodili, ker jih ni bilo več."
Kot zdravnica je delala v bolnišnici in kliniki. Brez dveh služb v Venezueli nimaš dovolj za hrano in za življenje. Moraš biti kar mojster preživetja in hkrati kreativnega računovodstva. Običajno se težko izide brez pomoči sorodnikov iz tujine. Zdaj tudi sama poskuša po najboljših močeh pomagati domačim s kakim evrom. Mama je upokojenka s tremi dolarji pokojnine, oče pa priznan pediater, ki bi tudi že moral uživati pokojnino.
"Želim si, da bi bila ekonomsko bolj stabilna. Potem bi našla način, kako jim spet priskrbeti potne liste, da bi lahko spet potovali. Končno bi se lahko spet videli. Trenutno domov ne morem, vsaj dokler imam venezuelsko državljanstvo. Ljudje so presenečeni, ko jim povem, da sem odšla, čeprav sem imela službo. Odšla sem kot zdravnica, ki jo sistem potrebuje. Oblasti nočejo, da inženirji, zdravniki in pravniki zapuščajo državo. Pravzaprav je ne smejo. Edini način za odhod je, da ti nekako uspe 'oditi na počitnice'."
Annie prihaja iz (pred nekaj leti) precej dobro situirane družine, govori več jezikov, tri leta je živela celo v Kanadi, v Quebecu. Kdaj se je torej sistem v Venezueli zlomil, da njen oče, priznani doktor, danes zasluži le šest evrov na mesec?
"Sistem se je sesul med 2008 in 2010. Takrat je denar postal samo papir. Rekla bi, da so govorili o socializmu, uvajali so pa komunizem po kubanskem vzoru. Moj oče je moral prodati hišo, ki smo jo imeli na Floridi. Ne da si je nismo mogli več privoščiti, privoščiti si nismo mogli več niti poti do Floride. Zadnji denar od prodaje je porabil za mojo diplomo."
Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje.
"Rekla sta, naj grem. Čim prej, naj ne ostanem. Da me tam ne čaka nič dobrega. Takrat sem sicer še upala, da pretiravata in da se bo stvar slej ko prej izboljšala. Pa se nič ne izboljšuje, še slabša se."
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Venezuelka, ki zdaj že dve leti in pol živi v Sloveniji. Stara je 30 let, pri nas pa je našla ljubezen svojega življenja. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger. Najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to tisto pravo.
Prvotni načrt je bil, da Annie v domovini dokonča še vsaj podoktorski študij medicine. A je bilo to neizvedljivo. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila šest dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige.
"Seveda ne bi mogla vpisati nadaljevanja študija, ker to stane. Poleg tega pa je bilo tudi samo delo depresivno. Veste, jaz strokovno predpišem, kakšno naj bo zdravljenje. Predpišem zdravila, ampak to obstaja samo na papirju. Ljudje si teh zdravil ne morejo privoščiti. Predpisovala sem zdravila, ljudje pa so samo hodili, brez zdravil. Dokler na koncu niso več hodili, ker jih ni bilo več."
Kot zdravnica je delala v bolnišnici in kliniki. Brez dveh služb v Venezueli nimaš dovolj za hrano in za življenje. Moraš biti kar mojster preživetja in hkrati kreativnega računovodstva. Običajno se težko izide brez pomoči sorodnikov iz tujine. Zdaj tudi sama poskuša po najboljših močeh pomagati domačim s kakim evrom. Mama je upokojenka s tremi dolarji pokojnine, oče pa priznan pediater, ki bi tudi že moral uživati pokojnino.
"Želim si, da bi bila ekonomsko bolj stabilna. Potem bi našla način, kako jim spet priskrbeti potne liste, da bi lahko spet potovali. Končno bi se lahko spet videli. Trenutno domov ne morem, vsaj dokler imam venezuelsko državljanstvo. Ljudje so presenečeni, ko jim povem, da sem odšla, čeprav sem imela službo. Odšla sem kot zdravnica, ki jo sistem potrebuje. Oblasti nočejo, da inženirji, zdravniki in pravniki zapuščajo državo. Pravzaprav je ne smejo. Edini način za odhod je, da ti nekako uspe 'oditi na počitnice'."
Annie prihaja iz (pred nekaj leti) precej dobro situirane družine, govori več jezikov, tri leta je živela celo v Kanadi, v Quebecu. Kdaj se je torej sistem v Venezueli zlomil, da njen oče, priznani doktor, danes zasluži le šest evrov na mesec?
"Sistem se je sesul med 2008 in 2010. Takrat je denar postal samo papir. Rekla bi, da so govorili o socializmu, uvajali so pa komunizem po kubanskem vzoru. Moj oče je moral prodati hišo, ki smo jo imeli na Floridi. Ne da si je nismo mogli več privoščiti, privoščiti si nismo mogli več niti poti do Floride. Zadnji denar od prodaje je porabil za mojo diplomo."
Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje.
"Rekla sta, naj grem. Čim prej, naj ne ostanem. Da me tam ne čaka nič dobrega. Takrat sem sicer še upala, da pretiravata in da se bo stvar slej ko prej izboljšala. Pa se nič ne izboljšuje, še slabša se."
Jose Agustin Garcia Trujillo je Kubanec, ki se je pred dvaindvajsetimi leti preselil v Slovenijo. Ko je zagledal morje, je čutil povezanost z domom, rekel si je, da je tu lepo. V Kopru ima že vrsto let plesno šolo in poučuje salso, živi pa na Krasu. Prepričan je, da se mora vsak, ki se preseli sem, prilagoditi kulturi. In se naučiti jezika. Ter sprejeti našo hrano. Jose dvakrat na teden je joto, govori slovensko in ima tudi slovensko državljanstvo. Tu mu je tako dobro, da je s Kube pripeljal še starše in sploh nima namena, da bi se kdaj odselil.
9 min • 10. 12. 2025
Ko srečate našega tokratnega sogovornika Evrope osebno, vam je hitro jasno, katera glasbena zvrst mu je najbližje.
11 min • 03. 12. 2025
Odpravljamo se na potovanje od Makedonije do Slovenije z Galino Branko, tokratno gostjo oddaje Evropa osebno. Z nami bo delila svojo zgodbo; od makedonskih ritmov in babičinih skrivnih receptov, do radosti, ki ji pomagajo, da se počuti doma, kjerkoli že je. Kako je postala ‘prava Slovenka’ in kako se s pomočjo prijateljev uči jezika, a hkrati ohranja stik s svojim domom, sončnimi zahodi na Ohridskem jezeru in pristnimi makedonskimi tradicijami?
11 min • 26. 11. 2025
Lovelyn Dušanič je Filipinka, ki že 2 leti neprekinjeno živi v Sloveniji. Kot otrok si je želela pomagati skupnosti, zato je bila njena prva želja postati županja. Danes dela kot zdravstvena delavka v Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah. Odločitev, da se z možem, ki je Slovenec, preseli v Slovenijo, je bila zanjo hkrati najlažja in najtežja. Najlažja zato, ker je vedela, da ga ljubi, in ker ji je Slovenija res všeč. Najtežja pa zato, ker se ni mogla izogniti stereotipu, da se Filipinke poročijo in preselijo v tujino zaradi denarja.
8 min • 19. 11. 2025
Če ste ljubitelji azijske hrane, ste se po vse verjetnosti že kdaj ustavili v njegovi restavraciji na Miklošičevi ulici v Ljubljani. V Sloveniji živi že več kot 13 let, a njegovi začetki niso bili rožnati. Po letih izkoriščevalskih služb je odprl svojo restavracijo in postal sam svoj šef. Babu je med domačini znan kot najbolj nasmejan kuhar, ki ne postreže le z vrhunsko hrano. Svoje stranke namreč uči, da je ljubezen do dela pomembnejša od denarja in da vsakodnevne izzive lažje rešimo, če se jih lotimo z nasmeškom.
10 min • 05. 11. 2025
