Iskanje
Martina Lorenzetti prihaja iz Toskane in človek bi zaradi njenih kulturno-zgodovinskih korenin najprej pomislil, da jo zanima umetnost. Toda ne … Martina je že od malega predana naravoslovju. Z namenom, da bi bilo njeno delo koristno zdravju ljudi, je vpisala študij kemije materialov, pred leti pa jo je projekt Marie-Curie pripeljal v Ljubljano, kjer se v ukvarja z iskanjem anorganskih nanodelcev v hrani. Je vedra, zgovorna Italijanka, ki s celicami in bakterijami pod mikroskopom razvija poseben odnos.
"Zagovarjam misel, da moramo biti radovedni in srečni ob tem, kar počnemo. S takim odnosom ne boš le bolj uspešen, temveč se boš tudi počutil bolje."
Martina Lorenzetti prihaja iz Toskane in človek bi zaradi njenih kulturno-zgodovinskih korenin najprej pomislil, da jo zanima umetnost. Toda ne … Martina je že od malega predana naravoslovju. Z namenom, da bi bilo njeno delo koristno zdravju ljudi, je vpisala študij kemije materialov, pred leti pa jo je projekt Marie-Curie pripeljal v Ljubljano, kjer se v ukvarja z iskanjem anorganskih nanodelcev v hrani.
Še vedno ne vemo, kako slabi so nanodelci v resnici. Čeprav regulacije obstajajo, ne vemo, kako zadostne so. Barvila in ostale aditive uporablja predvsem prehranska industrija, njeni najbolj dojemljivi in občutljivi uporabniki pa so prav otroci.
“Nimamo znanja in podatkov, kaj se zgodi po več deset let trajajoči izpostavljenosti tem snovem. Je telo odporno nanje, jih izloči? Kako učinkujejo v različnih kombinacijah z drugimi nanodelci?” Martina Lorenzetti pravi, da svojemu delu posveča kar dobršen del časa v Sloveniji. Kljub temu da dela z materiali, pa pravi, da se zna na svoje eksperimente kar malo čustveno navezati.
Ja, gotovo. Tudi ko delam poskuse z bakterijami na materialih, je tako. Preverjati moramo namreč odpornost materialov na bakterije in pri tem se radi pošalimo, da pobijamo bakterije, ki sem nam istočasno tudi smilijo. Podobno je tudi delo s celicami – zahtevajo svojo pozornost, so kot otroci, ki jih moraš hraniti, spremljati, paziti, sicer ti propade poskus. Tudi na take stvari se navežeš in ti je hudo, ko umrejo.
Kaj pa Martina meni o Ljubljani: “Mesto je precej sproščeno, ni tako veliko in zasičeno, še posebej lepo je spomladi ali zgodaj poleti, ko vse cveti, ko vsi ljudje – tako kot gobe – pokukajo na plano. Mesto je zelo zeleno in naravnost vidiš, kako vse oživlja.”
Štirje letni časi, bližina hribov in morda, topla poletja in vino … vse to jo na neki način spominja na rodno Toskano, le na eno stvar se je zelo stežka privadila.
Martina Lorenzetti prihaja iz Toskane in človek bi zaradi njenih kulturno-zgodovinskih korenin najprej pomislil, da jo zanima umetnost. Toda ne … Martina je že od malega predana naravoslovju. Z namenom, da bi bilo njeno delo koristno zdravju ljudi, je vpisala študij kemije materialov, pred leti pa jo je projekt Marie-Curie pripeljal v Ljubljano, kjer se v ukvarja z iskanjem anorganskih nanodelcev v hrani. Je vedra, zgovorna Italijanka, ki s celicami in bakterijami pod mikroskopom razvija poseben odnos.
"Zagovarjam misel, da moramo biti radovedni in srečni ob tem, kar počnemo. S takim odnosom ne boš le bolj uspešen, temveč se boš tudi počutil bolje."
Martina Lorenzetti prihaja iz Toskane in človek bi zaradi njenih kulturno-zgodovinskih korenin najprej pomislil, da jo zanima umetnost. Toda ne … Martina je že od malega predana naravoslovju. Z namenom, da bi bilo njeno delo koristno zdravju ljudi, je vpisala študij kemije materialov, pred leti pa jo je projekt Marie-Curie pripeljal v Ljubljano, kjer se v ukvarja z iskanjem anorganskih nanodelcev v hrani.
Še vedno ne vemo, kako slabi so nanodelci v resnici. Čeprav regulacije obstajajo, ne vemo, kako zadostne so. Barvila in ostale aditive uporablja predvsem prehranska industrija, njeni najbolj dojemljivi in občutljivi uporabniki pa so prav otroci.
“Nimamo znanja in podatkov, kaj se zgodi po več deset let trajajoči izpostavljenosti tem snovem. Je telo odporno nanje, jih izloči? Kako učinkujejo v različnih kombinacijah z drugimi nanodelci?” Martina Lorenzetti pravi, da svojemu delu posveča kar dobršen del časa v Sloveniji. Kljub temu da dela z materiali, pa pravi, da se zna na svoje eksperimente kar malo čustveno navezati.
Ja, gotovo. Tudi ko delam poskuse z bakterijami na materialih, je tako. Preverjati moramo namreč odpornost materialov na bakterije in pri tem se radi pošalimo, da pobijamo bakterije, ki sem nam istočasno tudi smilijo. Podobno je tudi delo s celicami – zahtevajo svojo pozornost, so kot otroci, ki jih moraš hraniti, spremljati, paziti, sicer ti propade poskus. Tudi na take stvari se navežeš in ti je hudo, ko umrejo.
Kaj pa Martina meni o Ljubljani: “Mesto je precej sproščeno, ni tako veliko in zasičeno, še posebej lepo je spomladi ali zgodaj poleti, ko vse cveti, ko vsi ljudje – tako kot gobe – pokukajo na plano. Mesto je zelo zeleno in naravnost vidiš, kako vse oživlja.”
Štirje letni časi, bližina hribov in morda, topla poletja in vino … vse to jo na neki način spominja na rodno Toskano, le na eno stvar se je zelo stežka privadila.
26-letna Ginevra Montenovo iz Rima trenutno opravlja delo prostovoljke v Mladinskem centru - Epicentru Piran. V Slovenijo je prišla prek programa Evropske solidarnostne enote, ki mladim, ki živijo v Evropi in državah, ki sodelujejo v programu Erasmus Plus, pomaga razviti občutek solidarnosti s sodelovanjem v individualnih ali skupinskih projektih. Diplomirala je iz sodobne književnosti, magistrirala iz novinarstva in komunikacije. S tem se kot ustvarjalka vsebin za družbene medije in specialistka za komunikacije tudi ukvarja večino svoje dosedanje poklicne poti. Čeprav je že veliko prepotovala, jo je slovenska Istra očarala in popolnoma prevzela, je povedala Mateji Brežan.
10 min • 06. 02. 2026
Od sončnega Rodosa do zasnežene Štajerske. 27-letni Odisseas Shtylla, rojen v Grčiji albanskim staršem, danes v Sloveniji gradi nov vsakdan. V pogovoru se spominja otroštva na otoku, kjer so dnevi minevali med plažo in kolesi, ter govori o življenju, ki so ga vedno zaznamovali različni jeziki. Slovenščina je že njegov četrti. Kako je grško musako in tzatziki zamenjal za govejo juho in krompir ter kako sta grško sproščenost in ples nadomestila slovenski red in čistoča? Foto: Na fotografiji sta Odisseas in njegov prvi snežak.
9 min • 30. 01. 2026
Shoaib Siddiqui se je v Slovenijo preselil pred osmimi leti. Tu je končal doktorski študij in zdaj dela kot raziskovalec. Je tudi član slovenske reprezentance v kriketu. Obožuje slovenske sladice, ostale naše hrane pa niti ne. Slovenija mu je zelo všeč in ljudje smo po večini zelo gostoljubni, je pa za priseljence temnejše polti pri nas zelo velik izziv dobiti stanovanje, pravi.
10 min • 23. 01. 2026
Elizabeth Griffin je Američanka, ki od leta 1993 živi na Opčinah. Domuje v stari železničarski stavbi ob opuščeni progi, po kateri je nekoč vozil tudi Orient Express. Angleščino poučuje na slovenskih šolah in s pretanjeno, neobremenjeno distanco opazuje odnose med dvema narodoma na Kraškem robu. Slovence in Italijane spoznava tudi med vrtnarjenjem; na blokovskem dvorišču je uredila tudi gredico v spomin na pokojnega očeta, ki jo je ob pomoči svojih učencev poimenovala "tihi dom".
10 min • 16. 01. 2026
Francesca Delacio živi na španskem otoku Majorka. Tam je vrsto let šivala tradicionalne kostume za eno najbolj znanih folklornih skupin s stoletno tradicijo. Tesno pa je povezana tudi s Slovenijo, saj je več kot dve desetletji nekaj mesecev na leto preživljala v dolini Dragonje.
8 min • 09. 01. 2026
