Martina Lorenzetti prihaja iz Toskane in človek bi zaradi njenih kulturno-zgodovinskih korenin najprej pomislil, da jo zanima umetnost. Toda ne … Martina je že od malega predana naravoslovju. Z namenom, da bi bilo njeno delo koristno zdravju ljudi, je vpisala študij kemije materialov, pred leti pa jo je projekt Marie-Curie pripeljal v Ljubljano, kjer se v ukvarja z iskanjem anorganskih nanodelcev v hrani. Je vedra, zgovorna Italijanka, ki s celicami in bakterijami pod mikroskopom razvija poseben odnos.
"Zagovarjam misel, da moramo biti radovedni in srečni ob tem, kar počnemo. S takim odnosom ne boš le bolj uspešen, temveč se boš tudi počutil bolje."
Martina Lorenzetti prihaja iz Toskane in človek bi zaradi njenih kulturno-zgodovinskih korenin najprej pomislil, da jo zanima umetnost. Toda ne … Martina je že od malega predana naravoslovju. Z namenom, da bi bilo njeno delo koristno zdravju ljudi, je vpisala študij kemije materialov, pred leti pa jo je projekt Marie-Curie pripeljal v Ljubljano, kjer se v ukvarja z iskanjem anorganskih nanodelcev v hrani.
Še vedno ne vemo, kako slabi so nanodelci v resnici. Čeprav regulacije obstajajo, ne vemo, kako zadostne so. Barvila in ostale aditive uporablja predvsem prehranska industrija, njeni najbolj dojemljivi in občutljivi uporabniki pa so prav otroci.
“Nimamo znanja in podatkov, kaj se zgodi po več deset let trajajoči izpostavljenosti tem snovem. Je telo odporno nanje, jih izloči? Kako učinkujejo v različnih kombinacijah z drugimi nanodelci?” Martina Lorenzetti pravi, da svojemu delu posveča kar dobršen del časa v Sloveniji. Kljub temu da dela z materiali, pa pravi, da se zna na svoje eksperimente kar malo čustveno navezati.
Ja, gotovo. Tudi ko delam poskuse z bakterijami na materialih, je tako. Preverjati moramo namreč odpornost materialov na bakterije in pri tem se radi pošalimo, da pobijamo bakterije, ki sem nam istočasno tudi smilijo. Podobno je tudi delo s celicami – zahtevajo svojo pozornost, so kot otroci, ki jih moraš hraniti, spremljati, paziti, sicer ti propade poskus. Tudi na take stvari se navežeš in ti je hudo, ko umrejo.
Kaj pa Martina meni o Ljubljani: “Mesto je precej sproščeno, ni tako veliko in zasičeno, še posebej lepo je spomladi ali zgodaj poleti, ko vse cveti, ko vsi ljudje – tako kot gobe – pokukajo na plano. Mesto je zelo zeleno in naravnost vidiš, kako vse oživlja.”
Štirje letni časi, bližina hribov in morda, topla poletja in vino … vse to jo na neki način spominja na rodno Toskano, le na eno stvar se je zelo stežka privadila.
