Neo-soul je verjetno preširoka žanrska oznaka. Zasedba Black Pumas, duet pevca in kitarista, razširjen v odrsko občutno veliko družino instrumentalistov, je po hvaljenem prvencu prispela do kritičnega drugega zaporednega albuma. Zgradba tega po tihem priznava, da so bila tri leta za oblikovanje kalorične songovske zbirke in s tem tudi komercialno zaznavnejši met prekratka. Zasedbi Black Pumas se je kljub sorazmerni statusni obskurnosti uspelo uvrstiti med nastopajoče na Bidnovi inavguraciji, pozneje, dobesedno po politični liniji, pa je dosegla še nominacijo za gremija. Toda to je bil čas, ki ga je zaznamoval izjemen istoimenski prvenec postave Black Pumas. Na tem novem delu sta dva komada odlična, dva dobra, drugi pa so le še zadostni. Zakaj? Preprosto zato, ker so premalo neo.

Matjaž Ambrožič