Ameriška kantavtorica Maggie Rogers je na drugem albumu ponudila zanimivo, skoraj nenavadno zlitje izhodiščnega neofolka in indie popa. Delo Surrender je svojevrsten produkcijski eksot. Dve tretjini novih songov pevke in avtorice iz Maina podpira ritemska sekcija, po sozvočju primerljiva z modo, veljavno v osemdesetih letih. Temelji Maggiejinih popevk so lahko delno sorodni opusu U2 ali pač izrazu njenih sodobnikov, na primer skupine White Lies. Kot antipod tem pa je Rogersova vokalno pogosto vihrava kot Florence Welch. Malo verjetno je, da bo Maggie Rogers na glasbeni poti, ki se ji obeta, ostala pri taki izrazni metriki. In tudi zato je prav, da njen album Surrender kot še zadnjega iz zlatega ostanka lanskega nabora gosti tudi Cederama.
Iskanje
