"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati.

Med nosečnostjo odkrit agresiven rak v pozni fazi pri mamici, izguba njene poslovne dejavnosti zaradi epidemije in ločitev staršev so trem deklicam le v nekaj letih popolnoma spremenile življenje

"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Vse se je spremenilo med tretjo nosečnostjo. Po drugorojenki Lari, ki je imela prirojeno srčno napako, so z nestrpnostjo pričakovali rojstvo zdrave deklice. A se je nepričakovano močno zapletlo: "V petem mesecu nosečnosti so mi odkrili raka. Takrat se nam je vsem sesul svet, tudi deklicama, saj sem morala na prezgodnji porod. Namesto dojenčka ne dobiš v roke nič, le povsod so vanje napeljane cevke, v katere teče, saj greš takoj naprej na zdravljenje. Imela sem izredno agresivno obliko raka, tako da je bilo vprašanje, ali me bodo sploh operirali. Čeprav sem bila do tedaj vedno zdrava, pri zdravniku nisem bila tako rekoč od srednješolskih dni."

Bila sem povsem odvisna od drugih in bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja

Z novorojenko je ostala v bolnišnici, dve punčki sta čakali na drugem koncu, tekli so tedni in meseci negotovosti in strahu. "Ne veš, kaj bo. Boriš se, čeprav ne veš, kaj bo, a se moraš boriti! Zavedala sem se, da imam tri otročke, za katere bo treba skrbeti, dala sem vse od sebe zato, da stojim na nogah in se trudim naprej. A bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja …"

Zaradi zelo agresivne terapije je sogovornica izgubila toliko kilogramov, da je iz mlade ženske, ki je skrbela za vse, postala povsem odvisna od pomoči. "Najtežje je bilo priznati sebi, da ne zmoreš," sogovornico premaga jok.

Kako pomagati?

Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.

Razpad zakona, propad poslovne dejavnosti …

Med bojem za zdravje in preživetje so se stopnjevale tudi partnerjeve težave z duševnim zdravjem. Sogovornica je razumevajoča, ve, da je bilo vse tudi zanj zelo težko, a ločitev je postala neizogibna, tudi zaradi njegovih agresivnih izbruhov: "Vlamljal je vrata, skorajda ni vrat v hiši, ki bi jih lahko zaprli, razbijal je okna. Bile so grožnje, zasledovanje, postalo je tako kritično, da je bila odrejena prepoved približevanja in to za maksimalen čas, kar ga lahko odredi sodišče, za štiri mesece."

A ne le razpad družine, z epidemijo je propadla tudi sogovorničina uspešna dejavnost, ki zaradi epidemičnih ukrepov v najetih prostorih z visoko najemnino ni mogla obstati. Še en poraz. "Oh, grozen občutek je to. Nekaj, za kar si se trudil, nekaj, v kar si vlagal ves svoj čas in še tisti čas, ki ga nisi imel. Daš se ves, z dušo in telesom, delaš srčno zato, da imaš za preživetje, da družini omogočiš normalno življenje, ampak … potem pa vse propade."

Deklice so skromne, a kupiti ne morem niti jogurta, ko ga želijo

Epidemija, propad dejavnosti, brezposelnost, hude zdravstvene težave, samostojna skrb za tri punčke in vse večje finančne stiske, vse to se je zgostilo v dveh letih. Začela se je bitka ne le s krivdo, slabim duševnim stanjem in boleznijo, pač pa tudi bitka za plačilo položnic, za vsak nakup hrane, za vsak cent. "Deklice so res skromne. Saj to je najbolj žalostno. Ko te prosijo le za kak jogurt ali puding, a ti veš, da imaš preračunano do vsakega centa in da ne moreš," je težko mami.

Deklice so se že zdavnaj odrekle večjim željam po kolesih in drugih otroških radostih, po računalniku, ki bi prišel prav za šolo, tudi po za druge samoumevni hrani, kljub temu pa je včasih težko, da mami ne zmore niti nakupa punčkam tako ljubih sladkarij in drugih drobnarij. "Ko gremo v trgovino, mi je bedno, da mami ne more kupiti kislih bombonov ali pa kisle lizike, ne kupi mi sladkega jogurta, poli salame ali hrenovk, jabolk ali pa čokoladnega mleka. Pa čokolino! Čokolina nam spoh ne kupi," sramežljivo razloži desetletna Ana: "Reče, da ni denarja. Čeprav bi punce zrelo rade imele nutelo. In če mami teh stvari noče kupiti, potem pač rečem, da nam bo pač drugič kupila in gremo naprej," z nelagodjem doda.

Vesele so, ko v šoli dobijo pecivo, namaz, sadje

Zato toliko več pomeni, da imajo zdaj, ko je šolanja na daljavo le konec, deklice normalne obroke vsaj v šoli in v vrtcu, se tolaži njihova mama: "Otroci so srečni, da lahko jedo v šoli."

"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo, jogurt! Da nekaterih sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani! Vesela sem, da se v šoli najedo do sitega!"

Ena pita, en pomfri, en sladoled in ena kokakola za vse štiri na rojstnodnevnem praznovanju

Vse je preračunano na cente, zato je bila tudi pogostitev v poceni restavraciji hitre prehrane za Anin rojstni dan skrbno razdeljena na enake deleže: "Razdelile smo si češnjevo pito, sladoled, vse štiri smo skupaj pojedle en pomfri. In vse štiri smo popile kokakolo."

En sam lonček kokakole so si razdelile.

Njihovo finančno stanje bo morda vsaj malenkost boljše, ko bo mamica lahko opravila strokovni izpit in se zaposlila v poklicu, za katerega se je pred leti že izobraževala in ki ji je pisan na kožo, a se brez tega izpita v njem ne more zaposliti: "Rada bi se zaposlila, rada bi se čutila pripadno in rada bi prispevale nekaj tej družbi."

Prijateljice ne morejo priti na obisk, ker je tako mrzlo

A tudi po tem bo plača minimalna, zato je kakršna koli obnova njihovega  dotrajanega doma povsem utopična: "Živimo v dotrajani hiši, okna so preperela, da šipe kar same padajo ven in se okvirji uvijajo, vrata so podobno dotrajala, celotna hiša nima niti centimetra izolacije."

Zato deklice doma pogosto zebe: "Grozno je, ker mami ne more zakuriti in nas zebe. Jaz se pokrijem z odejo. Pa hudo mi je, ker prijateljice ne morejo priti k meni, ker je mrzlo. Da jim ne bi bilo premrzlo," razkrije Ana.

A to še vse nekako potrpijo,  pove Ana v imenu obeh sestric, najhuje bi jim bilo, če bi morale opustiti plačljivo plesno šolo, v katero hodita s sestrico, prvošolko Laro in v kateri se že kaže, kako talentirani in navdušeni sta: "Zelo rada hodim na plesne, tam se veliko naučim, pa veliko gibov znam, pa ostanem gibljiva. Za hiphop bi potrebovala nove čevlje." Toda na svojem povsem prvem tekmovanju pred nekaj tedni je morala plesati v starih in premajhnih: "Sem si želela nove, take bele s srebrnim robom, ampak mi jih mami ni mogla kupiti, pa imam tiste stare …"

Prositi za pomoč je ena najtežjih stvari, mesece dolgo zbirala pogum

Njihova od vseh preizkušenj utrujena, a kljub temu še naprej boreča se mama se je prav zaradi treh punčk, ki so v tako kratkem času izgubile toliko normalnega življenja, le odločila poiskati pomoč in je zaprosila tudi za vključitev punčk v botrstvo. Sliši se preprosto, a sama pravi, da je prositi za pomoč ena težjih stvari, ki jih je izkusila v življenju: "To so neprespane noči, mesece trajajoče tuhtanje, čeprav že dobro veš, da ne zmoreš. A ta sram, da ne moreš plačati, da ne moreš kupiti najosnovnejših stvari … Kljub temu še kar oklevaš, ne zmoreš tistega koraka. Sem mislila, da ga sploh ne bom zmogla. Ti se boriš s tem, traja mesece, čeprav se stanje slabša. Potem pa se zaveš, da je to tvoja dolžnost zaradi otrok."

In ob vsem tem, preštevanju centov, iskanju rešitev in kar se da skrbni vzgoji otrok se v ozadju še vedno skriva tudi skrb, da bi se komaj zazdravljena bolezen utegnila povrniti:

"Naučila sem se živeti s tem in se boriti za življenje. In verjamem, da je vse mogoče, če se potrudimo."

Kako pomagati?

Ani, Lari in Niki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 in BOTER10, poslanimi na številko 1919. Vsa finančna sredstva bodo brez slehernih odbitkov namenjena za boljšo prihodnost treh sestric. Pakete lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste - Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Ano, Laro in Niko in zgodbe Vala 202.

Podatki za UPN

Kontakt  

Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonski številko 070 698 642 ali pošljete elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic.

Jana Vidic