Čeprav imajo vedenjske težave otroci iz prav vseh družbenih slojev, imajo otroci, ki živijo v socialno – ekonomsko depriviligiranih družinah, so bili izpostavljeni zlorabam ali pa so imeli nekoliko nižje umske sposobnosti in težave s samoobvladovanjem, mnogo večje možnosti za številne težave in stiske v odraslosti. To dokazuje tudi novozelandska študija, ki poteka že skoraj 45 let in dokazuje, da spregledani otroci, ki jim nihče ustrezno ne pomaga, v odraslosti postanejo tudi veliko (finančno) breme družbe. Ti dokazi bi nas morali močno skrbeti tudi zato, ker je psihološka in psihiatrična pomoč pri nas za otroke zelo težko dostopna, čakalne dobe tudi za najhujše primere so izjemno dolge, številni otroci je sploh ne dobijo.
Psihološka in psihiatrična pomoč je pri nas za otroke zelo težko dostopna, čakalne dobe tudi za najhujše primere so izjemno dolge, številni otroci je sploh ne dobijo
“Novozelandska študija, ki poteka že več kot 4 desetletja, jasno kaže, kako pomembno je, da otrokom pomagamo že v prvih letih življenja. Otroci, ki so v najranljivejšem otroštvu živeli v socialno ekonomsko depriviligiranih družinah, bili izpostavljeni zlorabam ali pa so imeli nekoliko nižje umske sposobnosti (kar nedvomno vpliva na uspešnost šolanja) ali pa so imeli težave s samoobvladovanjem, postanejo odrasli s številnimi težavami. Izkazalo se je namreč, da 22 odstotkov otrok, ki bi jim v rani mladosti morali pomagati, pa jim niso, dandanes torej novozelandsko družbo stane neprimerno več: teh 22 odstotkov je odgovornih za 81% kriminalnih dejanj, zanje je porabljenih 78% vseh sredstev za zdravila, ta generacija ustvarja 77% enostarševskih družin in so prejemniki 66% sredstev socialnega proračuna. Za otroke (zdaj že odrasle), rojene istega leta, ki so živeli v bolj spodbudnih razmerah, je iz proračuna namenjenih neprimerno manj sredstev, čeprav je takih otrok kar tretjina. To je tudi za našo družbo zelo jasen signal, da je pomembno vlagati in krepiti otroke v njihovih prvih letih. Zato je vlaganje v duševno zdravje, dobro počutje in blaginje otrok izredna investicija v prihodnost celotne družbe“, argumentirano opozarja pedopsihiatrinja dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana.
Pomoči za otroke, ki jo najbolj potrebujejo, žal ni!
Ti dokazi bi nas morali močno skrbeti tudi zato, ker je psihološka in psihiatrična pomoč pri nas za otroke zelo težko dostopna, čakalne dobe tudi za najhujše primere so izjemno dolge, številni otroci je sploh nikoli ne dobijo. “Zelo težko je poslušati pripovedi družin, ki prihajajo k nam z otroki, starimi 13, 14 let, ko je za odpravo vseh posledic stisk že skorajda prepozno. Ne le zato, ker so za njimi že leta nizke kakovosti življenja in trpljenja, ampak tudi zato, ker je pri marsikaterem otroku možnost učinkovite pomoči že zamujena. Tu so nedvomno odpovedale strokovne službe, slabo je sodelovanje med resorji, služb za duševno zdravje skorajda ni. Otroci, ki prihajajo k nam v urgentne ambulante praviloma še nikoli niso bili obravnavani, kar pomeni, da je ta dostopnost do te pomoči popolnoma neučinkovita. To je zares alarmantno stanje, saj smo na popolnem robu zmogljivosti. Tudi pri kliničnih psihologih so čakalne dobe po eno leto, pri pedopsihiatrih so čakalne dobe od 6 mesecev navzgor, skratka, pomoči za otroke, ki jo najbolj potrebujejo, žal ni!”
Predloge za ukrepe, ki bi otrokom pomagali, so strokovnjaki zapisali tudi v Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki pa jo čaka še dolga pot do sprejetja in še daljša do uresničitve v praksi.
K čim prejšnji – vsaj finančni – pomoči pa so se minuli teden pozvale tudi humanitarne organizacije, ki so znova opozorile, naj se otroški dodatek ne prišteva med dohodke družin v stiski, saj jim to lahko močno zniža znesek socialne pomoči. Na ta problem tudi na Valu 202 opozarjamo že vrsto let, zato so izgovori pristojnega ministrstva, da “kar na hitro” te zakonske ureditve ni mogoče spremeniti, popolno sprenevedanje. Zakon, ki tak način zajemanja dohodkov določa, je bil 1. januarja star 6 let.
