Sarajevska novinarka Aida Čerkez je Ukrajincem napisala pismo. Prizori iz Ukrajine jo spominjajo na oblegano Sarajevo. Ljudje, ki so vojno doživeli, vedo, da ne bo vse v redu. A na koncu bodo zmagali. Aida, nekoč vojna novinarka, je napisala tudi scenarij za kratki film - Kako se imenuje ta država? Prevod pisma Ukrajincem je prebrala Ivana Stipić Lah.
Sarajevska novinarka Aida Čerkez je Ukrajincem napisala pismo.
Dragi prijatelji, humanitarne organizacije v Sarajevu zbirajo pomoč za vas, jaz pa sedim pred svojo omaro in se skušam spomniti, kaj boste najbolj potrebovali.
Zdaj ne potrebujete mojih toplih nogavic, jakne ali toplih škornjev. Zdaj najbolj potrebujete mojo 30 let staro majico z napisom, ki me je držal pokonci 1425 dni obleganja mojega mesta, ko smo bili brez vode, brez hrane, brez elektrike, brez ogrevanja in brez stika z zunanjim svetom. Nad nas je letelo dva milijona granat in nešteto nabojev, ki sem jim uspela pobegniti, 11.000 mojih someščanov pa ne.
Na tej moji majici piše: “Sarajevo bo ostalo, vse drugo bo minilo.”
Pred vami so hudi časi, moji prijatelji. A pošiljajo vam orožje, da boste lahko branili sebe in svoje vrednote. Mi smo se takrat borili za iste vrednote, vendar nam je svet uvedel embargo na orožje. Ni razumel, za kaj gre v Sarajevu. Hvala bogu, razume zdaj, v Kijevu.
Lačni boste, žejni, premraženi, umazani. Izgubili boste svoje domove, prijatelje, člane družine. Kar pa vas bo najbolj bolelo, bodo laži. Laži, da ste vi krivi za vse to, kar se vam dogaja. Laži, da vi delate, kar delajo vam. Te laži bodo zvrtale nešteto lukenj v vaša srca, ne bodo pa jih ustavile. Ali zmrznile.
Ne jezite se na Ruse.
Oni so žrtve propagandnega stroja, ki je lahko zelo učinkovit. Se spomnite vojne Bosni in Hercegovini, ko so vam rekli, da sem jaz mudžahedinka? Da sem islamska borka, ki ubija kristjane? Takrat sem se počutila natanko tako, kot se počutite vi, ko vašemu predsedniku pravijo, da je neonacist in ko slišite, da ste za vse to krivi vi.
Vidim, da so uničili televizijski stolp. Želijo vas pustiti v temi, tako kot so v temi pustili nas. Želijo ugasniti luč, da ne bi videli, kaj vam počnejo. Vse si zapisujte. Vse snemajte. Nekega dne bo to gradivo pojasnjevalo vašo zgodovino. Ukrajincem, ki se še niso rodili, bo pripovedovalo o tem, kaj se je zgodilo; in najverjetneje bo uporabljeno kot dokazno gradivo na sojenju proti tistim, ki vas skušajo ubiti.
V temnih časih, ki so pred vami, boste včasih izgubili upanje. Utrujeni boste. A kot ste morda opazili, pišem vam iz prihodnosti. In vam sporočam: zmagali boste, tako kot smo mi. Morala bi biti mrtva, a jutri bom peljala vnuke na sprehod. Tudi vi boste nekega dne, saj v vas vidim enak odpor, kot sem ga videla tu.
Slišim, kako pojete svojo himno, ko z golimi rokami ustavljate tanke. Sčasoma boste peli nove pesmi o svojem pogumu in stiski. Recitirali boste poezijo, ki še ni napisana. Izmislili si boste svoja gesla, ki vas bodo ohranjala pri življenju. Za zdaj pa vam pošiljam najdragocenejšo stvar, ki jo imam. To je moje geslo, rahlo prirejeno za vas: “Ukrajina bo ostala, vse drugo bo minilo.”
Slava Ukrajini. Sarajevo.
