Izidi volitev so v Italiji zagotovo najbolj vroča tema, sploh zaradi negotovosti, če zasuk v desno zares pomeni tudi radikalno drugačno politiko. Preverjamo, kakšna prihodnost čaka zahodne sosede, ali so upravičene bojazni pred novim vzponom fašizma in koliko manevrskega prostora bo sploh imela nova vlada glede na bližajočo se svetovno recesijo.
Italija je v nedeljo izvolila novo oblast, ki naj bi bila odločno desna. Zdaj je že jasno, da so dobile tri stranke desnosredinske koalicije – Bratje Italije, Liga in Naprej, Italija – krepko večino sedežev tako v poslanski zbornici kot v senatu. Za zdaj kaže, da bo mandatarka postala Giorgia Meloni.
Novice nam povedo, kako malo manevrskega prostora bo imela naslednja vlada pri bistvenih temah: pri boju z energetsko draginjo in inflacijo, reševanju morebitne gospodarske stagnacije, pri vzdržnosti javnih financ, nujnih socialnih transferjih ter pri odnosu do vojne v Ukrajini.
Italija je gospodarsko bistveno močnejša država, kot je Madžarska ali Poljska, vendar pa je politično manj suverena, zlasti zaradi usodne prepletenosti z nemškim, pa tudi francoskim gospodarstvom.
Ursula von der Leyen zato nima prav, ko pravi, da bodo v primeru, če bi se stvari v Italiji razvile v neželeno smer, uporabili orodja, ki so jih razvili pri Poljski ali Madžarski. Z Italijo se mora Bruselj ukvarjati veliko bolj temeljito in rahločutno, to je Evropa doslej znala storiti.
Približno tretjina italijanskega elektorata je tradicionalno nagnjena v desno in kadar desnica stopi skupaj, njihove glasove tudi pobere. Melonijeva bo skrajno desni agendi najverjetneje sledila tam, kjer "ne stane nič" in je prizadet le majhen del družbe. Tu pridemo do vprašanja manjšin: priseljenskih in jezikovnih, spolnih in spolno identitetnih. Pridemo do vprašanja netradicionalnih družin in do vprašanja ženskih pravic, začenši s pravico o svobodnem odločanju o svojem telesu.
