Iskanje
"Tako zelo vas imam rada" je naslov posthumno izdane avtobiografije Anite Ogulin, ki je nastala s pomočjo novinarja Vasje Jagra in v kateri je do obisti iskreno odstrla pogled na svoje otroštvo, polno nasilja, grobosti, trdega dela in pomanjkanja izkazovanja starševske ljubezni. Z odkritjem razmer, v katerih je odraščala, bo morda tudi širši javnosti bolj razumljivo, zakaj se je tako zelo in do popolnosti razdajala za druge zakaj njena volja pomagati drugim nikoli ni usahnila. O njenem življenju in nastajanju knjige bosta spregovorila Vasja Jager in hči Karmen Ogulin.
Osem mesecev po smrti Anite Ogulin je humanitarna organizacija, ki ji je predsedovala in ki se je lani tudi preimenovala po njej v Zvezo Anita Ogulin in ZPM, dobila novo predsednico. To je postala dolgoletna podpredsednica Alenka Petkovšek. Ta priznava, da je za njihovo organizacijo pretresljivo in težko leto, v katerem pa so vsi programi potekali brez zapletov, kar kaže tudi letno poročilo.
Modrost, ki pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas, se vse bolj potrjuje v časih, ko ima vse več staršev težave z vzgojo, vse več otrok pa duševne stiske in težave z nasiljem ali samopoškodovanjem. Da "vas" tega ne bo več le opazovala, pač pa skušala staršem priskočiti na pomoč, so se odločili v Celju.
Medtem ko je za večino univerzitetnih študijev opravljena splošna matura edina vstopnica, so nekateri univerzitetni programi vrsto let vpisovali tudi dijake z opravljeno poklicno maturo in dodatnim, petim predmetom. Da je bila to nepravična bližnjica do vpisa na programe, ki je v neenak položaj postavljala gimnazijce, ki da so za konkurenčno število točk na maturi štiri leta veliko bolj garali, je bil očitek, ki se je vlekel vrsto let. Zdaj naj bi temu obvodu naredile konec spremembe zakona o maturi, s katerimi bi se na poklicnih šolah dijaki v tretjem letniku odločali, ali bodo šolanje končali s poklicno ali splošno maturo. In šole bi jim morale zagotoviti enakovredne priprave nanje.
Otroški parlament je projekt Zveze prijateljev mladine Slovenije, ki ga zveza izvaja že od leta 1990. V njem sodeluje skoraj 400 osnovnih šol, vsako leto pa je del otroškega parlamenta približno 3000 otrok. Otroški parlament deluje skozi vse leto, veliki zaključek pa predstavlja zasedanje nacionalnega Otroškega parlamenta. V ponedeljek so se v Državnem zboru zbrali otroci in razpravljali o šolskem sistemu in izzivih, ki so jim priča vsak dan. Kaj si mislijo o šolskem sistemu, se jim zdi, da jih odločevalci slišijo, in kako gledajo na vse več primerov medvrstniškega nasilja?
Spoznanje, da je otrok doživel spolno zlorabo, je velikanski pretres, še posebno kadar se zgodi v krogu bližnjih, morda celo v najožji družini. Razkritje lahko razdre družinske odnose, morda ogrozi tudi finančno varnost ali povzroči izgubo doma. Zato so tisti, ki izvedo za zlorabo, pogosto v dilemi, kdaj, komu in kako in ali sploh naj se spolno nasilje prijavi? Nina Kralj, strokovna vodja in izvajalka izobraževanj pri Inštitutu Lunina vila, brez dileme odgovarja, da vedno. Četudi morda otroka s tem izpostavimo še dodatnim velikim stresom, rezultat pa, tudi sodeč po odzivih javnosti na dolgotrajne postopke in dosojene kazni, nima nujno zagotovljenega razpleta, ki bi bil otrokom v pomoč pri okrevanju. A s prijavo lahko pomagamo še drugim otrokom in ustavimo zlorabo. Kako pa lahko otroka čim bolj obvarujemo pred tem, da se spolna zloraba sploh ne zgodi? Kako mu pri tem lahko pomaga 'pravilo spodnjega perila' in kako ga igraje naučimo glasno postavljati osebne meje?
Spolna zloraba otroka je praviloma izjemno travmatičen dogodek, ki žrtev lahko zaznamuje za vse življenje. Kakšne bodo dolgoročne posledice, pa je odvisno od vrste dejavnikov: eden najpomembnejših je, ali je žrtev dobila pravočasno podporo in pomoč in ali je ta bila ustrezna in učinkovita. V drugi oddaji, namenjeni opozarjanju na posledice spolnega nasilja nad otroki s strokovnjaki Lunine vile, inštituta za zaščito otrok, govorimo o pomenu pravočasne pomoči in o tem, kakšne so lahko posledice, če žrtev s svojo travmo ostane sama.
Vsakič znova je srhljiv sicer že velikokrat objavljen podatek, da je na tak ali drugačen način tudi pri nas spolno zlorabljen vsak šesti ali morda celo vsak peti otrok, kot kažejo podatki Sveta Evrope. Kako je ob taki poplavi zlorab mogoče, da je tako malo prijavljenih in da smo o tem, kako prepoznati zlorabo in ukrepati, tako slabo ozaveščeni? Vsaj malo želimo k boljšemu prepoznavanju in ukrepanju pripomoči na Valu 202 s pomočjo strokovnjakov Lunine vile, inštituta za zaščito otrok, ki pomaga otrokom in mladostnikom z izkušnjo zlorabe. Prvo oddajo namenjamo predvsem prepoznavanju znakov spolne zlorabe.
Danes mineva natanko pet let od zadnjega običajnega predepidemičnega šolskega dne. Že naslednji dan, v petek, 13. marca, pouka marsikje ni bilo več in od ponedeljka, 16. marca, smo zakorakali v enega dolgotrajnejših režimov šolanja na daljavo v Evropi. V prejšnji oddaji smo pogledali med študije, ki dokazujejo, da so ukrepi ob epidemiji porazno vplivali na znanje in različne oblike pismenosti šolarjev pri prav vseh merjenih parametrih, še posebej pa so prizadeli najranljivejše skupine. Kako so ukrepi dolgoročno prizadeli tiste, ki so bili takrat dijaki in so zdaj študenti, ne vemo, saj po znanih podatkih kakšne sistematične študije, vezane na dobrobit mladostnikov po covidnem obdobju, nimamo, sploh pa ne za dolgoročne učinke. Zato smo ob obletnici nanizali nekaj mnenj profesorice, ki si je vseskozi prizadevala za večje upoštevanje vpliva ukrepov na mentalno stanje mladih, in dveh študentk, ki sta bili v obdobju epidemije maturantki.
"V nekaterih segmentih smo se pri znanju ali različnih oblikah pismenosti vrnili za desetletje ali tudi za več kot petnajst let nazaj, kar so drastični padci." Drži, da so v povprečju dosežki padli povsod, a so jih v posameznih državah znali vsaj ohraniti, ponekod celo izboljšati. V Italiji so računalniško pismenost celo malenkost izboljšali, pri nas je padla pod raven, izmerjeno v letu 2013. "Zato je padec Slovenije toliko bolj drastičen," ocenjuje sogovornica izr. prof. dr. Eva M. Klemenčič, znanstvena svetnica s Pedagoškega inštituta, ki je sodelovala v raziskavah.
Današnja sogovornica je gimnazijka z odličnim uspehom, ki je v preteklem šolskem letu pripravila še zelo uspešno raziskovalno nalogo. Ta uspeh jo še dodatno vleče k študiju fizike, morda pa bo kljub temu zmagal študij medicine. Kateri koli že bo, bo vsaj magistrski, morda pa ga bo nadaljevala tudi do doktorata, je trdno prepričana ambiciozna dijakinja. Ob tem je uspešna glasbenica, ki je dolgo varčevala za svoje glasbilo, a to je zdaj poplačano z užitkom ob igranju, tudi v orkestru. Sama priznava, da najbrž vsega tega ne bi mogla doseči brez pomoči programa Botrstvo. Živi namreč sama z mamo, ki za minimalno plačo dela v domu starejših in ki je bila prej zaradi zdravstvenih težav dolgo časa brezposelna. Če takrat v njuno življenje ne bi vstopilo Botrstvo, bi se zaradi občutka dolžnosti in finančne stiske najbrž vpisala na poklicno šolo in se skušala čim prej zaposliti. Če ne bi bilo botra, ki ji je ponudil glasbilo, o vpisu v glasbeno šolo sploh ne bi resno razmišljala … Program Botrstvo nekaterim otrokom zares usodno spremeni življenjsko pot, zato bomo v letu, ko praznuje 15 let obstoja, predstavili nekaj takih otrok – zdaj že mladostnikov ali študentov. Prvo zgodbo ponujamo prav na rojstni dan Anite Ogulin, brez katere ne bi bilo številnih uspehov organizacije, ki zdaj po njej nosi tudi ime. Na Valu 202 program podpiramo polnih 13 let.
Odraščanje ob starših alkoholikih je izkušnja, ki nedvomno zaznamuje tako čas odraščanja kot kasneje odraslo dobo. Za otroke je izjemno pomembno varno okolje za pogovor in včasih pa je dovolj že pomoč ene same osebe – sorodnika, soseda ali šolskega pedagoga. Tudi na to opozarjajo odrasli z izkušnjo alkoholizma v družini, ki so pred dnevi ob mednarodnem tednu otrok alkoholikov opozorili, da prav vsi lahko olajšamo življenje otrokom alkoholikov. Irena Kodrič Cizerl je zbrala izkušnje, razmisleke in dejstva. V okviru mednarodnega tedna otrok alkoholikov je pri založbi Chiara v slovenskem prevodu izšla knjiga »Odrasli otroci alkoholikov«, ameriške avtorice, psihologinje in raziskovalke Janet G. Woititz. Namenjena je ne le tistim, ki jim je alkohol zaznamoval otroštvo in odraščanje, pač pa tudi takim, ki so odraščali v čustveno nestabilnem in disfunkcionalnem družinskem okolju, pa tudi strokovnjakom.
