{"links":{"first":"https://val202.rtvslo.si/api/post?categories=27&hide_future=true&include=featured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=1","last":"https://val202.rtvslo.si/api/post?categories=27&hide_future=true&include=featured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=39","next":"https://val202.rtvslo.si/api/post?categories=27&hide_future=true&include=featured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=3","prev":"https://val202.rtvslo.si/api/post?categories=27&hide_future=true&include=featured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=1"},"data":[{"type":"Post","id":"105202","attributes":{"wp-id":412082,"date":"2019-12-31T00:14:00+01:00","modified":"2020-01-13T16:10:52+01:00","slug":"evropa-osebno-143","post-type":"post","title":"Vseh problemov ne moremo vedno rešiti, lahko pa jih preidemo","link":"https://val202.rtvslo.si/api/wp/2019/12/evropa-osebno-143/","content":"

Spol se na telesu odraža na različne načine in obstajajo osebe z različnimi spolnimi značilnostmi izven binarnega razumevanja spola ženska – moški. Te značilnosti se pri človeku pojavljajo naravno. Kot interspolna oseba se je rodil tudi današnji gost Evrope osebno.

“Pri predalčkanju na deklice ali fantke zdravniki na podlagi določenih analiz s kirurškim postopkom na genitalijah določijo, ali bo nekdo živel kot moški ali ženska. Razumem, zakaj zdravniki to počnejo, vendar tega ne sprejemam, saj to uničuje življenja, povzroča zelo veliko težav in travm.”

Tudi sam je v zgodnjem otroštvu doživel kirurški poseg.

“Iz mene so skušali narediti deklico. Tako so me tudi vzgajali, toda ljudje so me dojemali kot fantka. Tudi sam se že od svojega tretjega leta naprej počutil kot fantek, čeprav sem imel dekliško ime. Nisem razumel, zakaj se starši ne odzovejo.”

Zaradi kirurškega posega je doživljal tudi veliko telesnih bolečin.

“Spominjam se brazgotin. Zelo hitro sem se naučil kolesariti stoje. Vsi moji prijatelji so sedeli, jaz pa sem stal. Ob fizičnih je bilo veliko tudi čustvenih bolečin. Molčal sem o tem, kaj doživljam. Ljudem, s katerimi sem se družil, tega nisem govoril. Nisem vedel, komu lahko zaupam, kdo me ne bo obsojal. Zgodilo se mi je namreč, da se po tem, ko sem povedal svojo zgodbo, niso več hoteli družiti z mano.”

Njegova mladost je bila v Miloševićevi Srbiji še posebej težka.

“Vedel sem, da se nekaj dogaja z mojim telesom, vendar tega nisem znal poimenovati. Takrat o tem sploh ni bilo nobenih informacij. Srbija je bila pod embargom in je bila odrezana od sveta. Znanje ni več prehajalo čez meje. Svojo identiteto sem odkril že prej, takrat pa sem vstopil v proces prilagajanja temu, kar so mi v otroštvu brez moje privolitve naredili starši. Da sem interseksualen sem dojel šele pozneje, ko se je poslabšalo moje zdravje. Že v otroštvu sem imel določene zdravstvene težave, vendar nisem vedel, zakaj. Moji starši so dosledno molčali. Še danes se čudim fenomenu tega molka. Ne gre samo za molk mojih staršev, ampak celotne družbe. Za družbo interseksualni ljudje sploh ne obstajamo. To opažam tako v Sloveniji kot na Hrvaškem in drugod. Sistem nas sploh ne prepoznava. Nikjer.”

Na srečo je vse več informacij, ki interspolnim osebam omogočajo pravo razumevanje tega, kaj se jim je zgodilo.

“Še pomembneje je, da lahko dobijo pomoč in podporo. Naš končni cilj pa je, da se končajo vse nezaželene operacije na kateremkoli otroku na svetu.”

Kristjan navaja ocene, da se vsaka dvestota oseba na svetu rodi z interspolnimi značilnostmi. Po podatkih Združenih narodov, ta delež sicer predstavlja 1,7 odstotka, kar pa je primerljivo s številom ljudi, ki imajo rdeče lase.

","excerpt":"Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol","featured-media-id":20156,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/evropa-osebno/174664406","abovetitle":"","subtitle":"Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol","category-text":"False","permalink":"2019/12/evropa-osebno-143/","show-start":"2020-01-13T16:45:00+01:00","show-end":"2020-01-13T17:30:00+01:00","audio-length":"857","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive05/2020/01/13/Vsehproblemovnemoremovednoreitilahkopajihpreidemo4597108.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174664406","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

“Pri predalčkanju na deklice ali fantke zdravniki na podlagi določenih analiz s kirurškim postopkom na genitalijah določijo, ali bo nekdo živel kot moški ali ženska. Razumem, zakaj zdravniki to počnejo, vendar tega ne sprejemam, saj to uničuje življenja, povzroča zelo veliko težav in travm.”

"},{"kind":"html","content":"

Tudi sam je v zgodnjem otroštvu doživel kirurški poseg.

"},{"kind":"html","content":"

“Iz mene so skušali narediti deklico. Tako so me tudi vzgajali, toda ljudje so me dojemali kot fantka. Tudi sam se že od svojega tretjega leta naprej počutil kot fantek, čeprav sem imel dekliško ime. Nisem razumel, zakaj se starši ne odzovejo.”

"},{"kind":"html","content":"

Zaradi kirurškega posega je doživljal tudi veliko telesnih bolečin.

"},{"kind":"html","content":"

“Spominjam se brazgotin. Zelo hitro sem se naučil kolesariti stoje. Vsi moji prijatelji so sedeli, jaz pa sem stal. Ob fizičnih je bilo veliko tudi čustvenih bolečin. Molčal sem o tem, kaj doživljam. Ljudem, s katerimi sem se družil, tega nisem govoril. Nisem vedel, komu lahko zaupam, kdo me ne bo obsojal. Zgodilo se mi je namreč, da se po tem, ko sem povedal svojo zgodbo, niso več hoteli družiti z mano.”

"},{"kind":"html","content":"

Njegova mladost je bila v Miloševićevi Srbiji še posebej težka.

"},{"kind":"html","content":"

“Vedel sem, da se nekaj dogaja z mojim telesom, vendar tega nisem znal poimenovati. Takrat o tem sploh ni bilo nobenih informacij. Srbija je bila pod embargom in je bila odrezana od sveta. Znanje ni več prehajalo čez meje. Svojo identiteto sem odkril že prej, takrat pa sem vstopil v proces prilagajanja temu, kar so mi v otroštvu brez moje privolitve naredili starši. Da sem interseksualen sem dojel šele pozneje, ko se je poslabšalo moje zdravje. Že v otroštvu sem imel določene zdravstvene težave, vendar nisem vedel, zakaj. Moji starši so dosledno molčali. Še danes se čudim fenomenu tega molka. Ne gre samo za molk mojih staršev, ampak celotne družbe. Za družbo interseksualni ljudje sploh ne obstajamo. To opažam tako v Sloveniji kot na Hrvaškem in drugod. Sistem nas sploh ne prepoznava. Nikjer.”

"},{"kind":"html","content":"

Na srečo je vse več informacij, ki interspolnim osebam omogočajo pravo razumevanje tega, kaj se jim je zgodilo.

"},{"kind":"html","content":"

“Še pomembneje je, da lahko dobijo pomoč in podporo. Naš končni cilj pa je, da se končajo vse nezaželene operacije na kateremkoli otroku na svetu.”

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"27"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"35"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"20156"},"links":{"related":"https://val202.rtvslo.si/api/media/20156"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"104836","attributes":{"wp-id":411317,"date":"2019-12-24T00:13:58+01:00","modified":"2020-01-09T19:54:59+01:00","slug":"evropa-osebno-eldar-gasimov","post-type":"post","title":"Nikoli še ni videl tako povezanih Azerbajdžancev kot po evrovizijski zmagi","link":"https://val202.rtvslo.si/api/wp/2019/12/evropa-osebno-eldar-gasimov/","content":"

Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.

“Prišli so mladi, a tudi starejši ljudje, s šopki rož in solznimi očmi. Pomislil sem, da nekateri med njimi verjetno sploh ne vedo, kaj je Evrovizija. A bili so tako ponosni, srečni. To mi je pomenilo ogromno, saj še nikoli nisem videl svojih ljudi, državljanov tako povezanih.”

Pravi, da so zelo gostoljuben narod, ko ti nekdo ponudi hrano, je preprosto ne moreš zavrniti.

“Se pa bolj držimo zase, ljudje se ne vmešavajo v tuja življenja, še vedno smo zelo tradicionalni. Kakor koli, smo na vzhodu. Če gre dekle nekam s svojim fantom, on govori namesto nje.”

Eldar Gasimov je diplomiral iz mednarodnih odnosov, govori azerski jezik, rusko, angleško in nemško, razume tudi turško in zna nekaj ukrajinščine. Prihaja iz gledališke družine, zato je že kot majhen uprizarjal svoje gledališke predstave.

“Po babičinih gledaliških predstavah sem doma pripravil sceno iz njenih rdečih naglavnih rut. Napeljal sem jih na vrv in tako naredil zaveso. Odpiral in zapiral sem zaveso kot tisto v gledališču.”

Spominja se zmage na pevskem tekmovanju, zapuščine svojih prednikov in razmišlja o medsosedskih odnosih, zlasti ozemeljskega konflikta med Azerbajdžanom in Armenijo.

\n
Eldar Gasimov je azerbajdžanski pevec in zmagovalec tekmovanja za Pesem Evrovizije 2011. Je tudi poliglot in diplomant mednarodnih odnosov.@eldar_music sem spoznala poleti v Bakuju, danes ob 16.45 ga slišite v oddaji #EvropaOsebno @Val202 pic.twitter.com/VJY0vGksVg
\n
— Uršula Zaletelj (@UZaletelj) January 6, 2020

","excerpt":"Eldar Gasimov je azerbajdžanski zmagovalec tekmovanja za Pesem Evrovizije 2011, poliglot in diplomant mednarodnih odnosov","featured-media-id":20063,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/evropa-osebno/174662903","abovetitle":"","subtitle":"Eldar Gasimov je azerbajdžanski zmagovalec tekmovanja za Pesem Evrovizije 2011, poliglot in diplomant mednarodnih odnosov","category-text":"False","permalink":"2019/12/evropa-osebno-eldar-gasimov/","show-start":"2020-01-06T16:45:00+01:00","show-end":"2020-01-06T17:30:00+01:00","audio-length":"920","is-immutable":true,"twitter-embed":true,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive05/2020/01/06/NikolienivideltakopovezanihAzerbajdancevkotpoevrovizijskizmagi4587961.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174662903","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

“Prišli so mladi, a tudi starejši ljudje, s šopki rož in solznimi očmi. Pomislil sem, da nekateri med njimi verjetno sploh ne vedo, kaj je Evrovizija. A bili so tako ponosni, srečni. To mi je pomenilo ogromno, saj še nikoli nisem videl svojih ljudi, državljanov tako povezanih.”

"},{"kind":"html","content":"

Pravi, da so zelo gostoljuben narod, ko ti nekdo ponudi hrano, je preprosto ne moreš zavrniti.

"},{"kind":"html","content":"

“Se pa bolj držimo zase, ljudje se ne vmešavajo v tuja življenja, še vedno smo zelo tradicionalni. Kakor koli, smo na vzhodu. Če gre dekle nekam s svojim fantom, on govori namesto nje.”

"},{"kind":"html","content":"

“Po babičinih gledaliških predstavah sem doma pripravil sceno iz njenih rdečih naglavnih rut. Napeljal sem jih na vrv in tako naredil zaveso. Odpiral in zapiral sem zaveso kot tisto v gledališču.”

"},{"kind":"html","content":"

Spominja se zmage na pevskem tekmovanju, zapuščine svojih prednikov in razmišlja o medsosedskih odnosih, zlasti ozemeljskega konflikta med Azerbajdžanom in Armenijo.

"},{"kind":"iframe","content":"

"},{"kind":"html","content":"

\n
Eldar Gasimov je azerbajdžanski pevec in zmagovalec tekmovanja za Pesem Evrovizije 2011. Je tudi poliglot in diplomant mednarodnih odnosov.@eldar_music sem spoznala poleti v Bakuju, danes ob 16.45 ga slišite v oddaji #EvropaOsebno @Val202 pic.twitter.com/VJY0vGksVg
\n
— Uršula Zaletelj (@UZaletelj) January 6, 2020

"},{"kind":"html","content":"

David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski:

\n
“Katalonski pisatelj se nanaša na Katalonijo, na regijo. Ampak sam pod to oznako bolj razumem pisatelja, ki piše v katalonščini. V Kataloniji živijo tudi odlični pisatelji, ki pišejo v španščini.
\n

Njegov materni jezik je katalonščina. V njej je pred leti pripravljal tudi radijsko oddajo Katalonščina za vse:

\n
“Program je bil namenjen spoznavanju s katalonščino v času, ko smo komaj imeli infrastrukturo za kaj takega. Potem je katalonščina prišla v izobraževalni sistem, s katalonskim Zakonom o jezikovni normalizaciji res ni bilo več potrebe po taki oddaji.”
\n

Sicer pa je danes poleg katalonščine simbolno verjetno najbolj katalonska stvar FC Barcelona:

\n
“Mislim, da je pomen nogometnega kluba Barcelona zelo povezan s političnimi razmerami v državi. Katalonci nimamo države in velikokrat si civilna družba prizadeva za velike dosežke na preostalih izpostavljenih področjih. Prav nogomet je bil od vedno nacionalno vezivo, način, kako integrirati ljudi in jim vzbuditi ljubezen do države. Danes ta ogromen spektakel sicer stane ogromno denarja, ampak podjetniki so to pripravljeni plačati. Katalonci smo bili vedno dobri v stvareh, ki niso državne. V umetnosti in nogometu. No, pa še v medicini.”
\n

","excerpt":"David Cirici je katalonski učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Pred leti je na nacionalnem radiu pripravljal oddajo v svojem maternem jeziku Katalonščina za vse","featured-media-id":20003,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/evropa-osebno/174660469","abovetitle":"","subtitle":"David Cirici je katalonski učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Pred leti je na nacionalnem radiu pripravljal oddajo v svojem maternem jeziku Katalonščina za vse","category-text":"False","permalink":"2019/12/evropa-osebno-140/","show-start":"2019-12-23T16:45:00+01:00","show-end":"2019-12-23T17:30:00+01:00","audio-length":"1028","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive05/2019/12/23/Kataloncismobilivednodobrivstvarehkinisodravne.Vumetnostiinvnogometu4575592.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174660469","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

\n
“Katalonski pisatelj se nanaša na Katalonijo, na regijo. Ampak sam pod to oznako bolj razumem pisatelja, ki piše v katalonščini. V Kataloniji živijo tudi odlični pisatelji, ki pišejo v španščini.
\n

"},{"kind":"html","content":"

Njegov materni jezik je katalonščina. V njej je pred leti pripravljal tudi radijsko oddajo Katalonščina za vse:

"},{"kind":"html","content":"

\n
“Program je bil namenjen spoznavanju s katalonščino v času, ko smo komaj imeli infrastrukturo za kaj takega. Potem je katalonščina prišla v izobraževalni sistem, s katalonskim Zakonom o jezikovni normalizaciji res ni bilo več potrebe po taki oddaji.”
\n

"},{"kind":"html","content":"

Sicer pa je danes poleg katalonščine simbolno verjetno najbolj katalonska stvar FC Barcelona:

"},{"kind":"html","content":"

\n
“Mislim, da je pomen nogometnega kluba Barcelona zelo povezan s političnimi razmerami v državi. Katalonci nimamo države in velikokrat si civilna družba prizadeva za velike dosežke na preostalih izpostavljenih področjih. Prav nogomet je bil od vedno nacionalno vezivo, način, kako integrirati ljudi in jim vzbuditi ljubezen do države. Danes ta ogromen spektakel sicer stane ogromno denarja, ampak podjetniki so to pripravljeni plačati. Katalonci smo bili vedno dobri v stvareh, ki niso državne. V umetnosti in nogometu. No, pa še v medicini.”
\n

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"27"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"139"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"20003"},"links":{"related":"https://val202.rtvslo.si/api/media/20003"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"103762","attributes":{"wp-id":408802,"date":"2019-12-03T00:13:51+01:00","modified":"2019-12-16T16:45:04+01:00","slug":"evropa-osebno-139","post-type":"post","title":"Če ne potrebujemo slovarjev, potem govorimo isti jezik","link":"https://val202.rtvslo.si/api/wp/2019/12/evropa-osebno-139/","content":"

Oto Horvat je pesnik in zdaj že nekaj let tudi pisatelj, ki bi mu lahko dodali pridevnike srbski, madžarski, italijanski in morda celo nemški. V začetku 90. let je namreč študij v Nemčiji spremenil v begunstvo, ker se ni hotel odzvati na vpoklic v JLA. S takratno ženo sta se potem preselila v Firence, kjer on živi še danes. Njegov roman Sabo je obstal, je pred kratkim v prevodu izšel pri založbi Sanje in govori o najžalostnejšem delu te selitve, žena mu je namreč v Italiji umrla.

\n
\"Roman naj bi naredil zaključek tej moji travmi, ko sem izgubil ženo. Ampak, kot pravite, še pet let po tem zaključku dajem intervjuje o knjigi. Res je, to je protislovje. Nisem pa nikoli hotel tega napisati kot nek dnevnik, zgolj zase. Če bi se tega lotil na ta način, bi verjetno še vedno pisal pesmi o tej temi. Ko knjiga izide, je proces pisanja zaključen. Pomembno mi je bilo, da zaključim to zgodbo in začnem neko novo.\"
\n

Poleg smrti prve žene je njegovo življenje zelo zaznamovala jugoslovanska morija v 90. letih prejšnjega stoletja. Tudi zato je prek Novega sada, Madžarske, Nemčije na koncu pristal v Firencah.

\n
\"Že leta 91 sem prvič odšel tja. Takrat sem imel štipendijo za učenje italijanščine v Italiji. No, potem je izbruhnila vojna, najprej v Sloveniji, potem na Hrvaškem. Jaz se takrat seveda nisem vrnil, ker me je doma že čakal poziv za mobilizacijo. Iz Italije sem potem odšel na Madžarsko, kjer sem razmislil, kako naprej, potem pa sem odšel naprej v Nemčijo, študirat. Tam sem potem tudi zaključil germanistiko.\"
\n

Danes torej živi v Firencah, je pa še vedno prisoten tudi v prostoru nekdanje Jugoslavije. Ne nazadnje piše v srbščini, pred časom pa je podpisal tudi Deklaracijo o skupnem jeziku.

\n
\"Lingvistično gledano to je en jezik. Zdaj se to politično razdvaja, ampak jaz sem bolj za združevanje, ne za ločevanje. Če se med sabo razumemo in če za to ne potrebujemo slovarjev, potem je to en jezik. Tudi avstrijske nemščine nihče ne ločuje od nemške nemščine. To je en jezik.\"
\n

","excerpt":"Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji","featured-media-id":19952,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/evropa-osebno/174658805","abovetitle":"","subtitle":"Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji","category-text":"False","permalink":"2019/12/evropa-osebno-139/","show-start":"2019-12-16T16:45:00+01:00","show-end":"2019-12-16T17:10:00+01:00","audio-length":"763","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive05/2019/12/16/enepotrebujemoslovarjevpotemgovorimoistijezik4564854.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174658805","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

\n
\"Roman naj bi naredil zaključek tej moji travmi, ko sem izgubil ženo. Ampak, kot pravite, še pet let po tem zaključku dajem intervjuje o knjigi. Res je, to je protislovje. Nisem pa nikoli hotel tega napisati kot nek dnevnik, zgolj zase. Če bi se tega lotil na ta način, bi verjetno še vedno pisal pesmi o tej temi. Ko knjiga izide, je proces pisanja zaključen. Pomembno mi je bilo, da zaključim to zgodbo in začnem neko novo.\"
\n

"},{"kind":"html","content":"

Poleg smrti prve žene je njegovo življenje zelo zaznamovala jugoslovanska morija v 90. letih prejšnjega stoletja. Tudi zato je prek Novega sada, Madžarske, Nemčije na koncu pristal v Firencah.

"},{"kind":"html","content":"

\n
\"Že leta 91 sem prvič odšel tja. Takrat sem imel štipendijo za učenje italijanščine v Italiji. No, potem je izbruhnila vojna, najprej v Sloveniji, potem na Hrvaškem. Jaz se takrat seveda nisem vrnil, ker me je doma že čakal poziv za mobilizacijo. Iz Italije sem potem odšel na Madžarsko, kjer sem razmislil, kako naprej, potem pa sem odšel naprej v Nemčijo, študirat. Tam sem potem tudi zaključil germanistiko.\"
\n

"},{"kind":"html","content":"

Danes torej živi v Firencah, je pa še vedno prisoten tudi v prostoru nekdanje Jugoslavije. Ne nazadnje piše v srbščini, pred časom pa je podpisal tudi Deklaracijo o skupnem jeziku.

"},{"kind":"html","content":"

\n
\"Lingvistično gledano to je en jezik. Zdaj se to politično razdvaja, ampak jaz sem bolj za združevanje, ne za ločevanje. Če se med sabo razumemo in če za to ne potrebujemo slovarjev, potem je to en jezik. Tudi avstrijske nemščine nihče ne ločuje od nemške nemščine. To je en jezik.\"
\n

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"27"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"139"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"19952"},"links":{"related":"https://val202.rtvslo.si/api/media/19952"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"103418","attributes":{"wp-id":407892,"date":"2019-11-26T00:13:47+01:00","modified":"2019-12-09T16:45:04+01:00","slug":"evropa-osebno-138","post-type":"post","title":"Pristni odnosi so pomembnejši od zgodbe","link":"https://val202.rtvslo.si/api/wp/2019/11/evropa-osebno-138/","content":"

Kasper Rune Larsen se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu Danska. Kot pravi, je skušal brez obsojanja in s spoštljivo bližino narisati realističen portret mladosti v trenutku pomembnih življenjskih odločitev.

“Snemalec ni vedel, kaj bomo posneli. Vsako jutro me je spraševal, kaj bomo posneli, pa sem mu odgovoril, da mu ne morem povedati. Če bi bil pripravljen, bi vse skupaj postalo statično, želel sem, da je tudi on radoveden, da ga zanima, kaj se v filmu dogaja, da se prilagaja.”

Kot danski režiser se ne more izogniti primerjavam z Larsom von Trierjem. Njegovi kratki filmi so zelo temeljili na Evropi in Elementu zločina, vendar je kasneje z gledanjem filmov spoznal zelo različne pristope k snemanju in upovedovanju zgodbe.

“Moja generacija je zrasla ob neodvisnih filmih, kot sta Peklenska pomaranča in Mularija. Šele pozneje v življenju pa sem odkril film Goli režiserja Michaela Leigha, ki je bil zame popoln primer filma, v katerem zgodba sploh ni v ospredju, pa je vseeno odličen. Kombinacija psihologije, čustev, dobrih scen … na koncu je to zame pomembneje kot zgodba v celoti. Če želimo posneti film z vrhunsko zgodbo, ki se povezuje iz scene v sceno, bodo te gotovo slabše. Bolje je, da ima vsako srečanje v filmu neki pomen, kot pa da želiš v vsak osebni odnos vključiti svojo agendo.”

Njegova druga velika ljubezen je pripravljanje in uživanje hrane. Opravil je tečaj za kuharskega mojstra in dodatni tečaj za mesarja, preko katerega je šla njegova pašteta v svet.

“Med opravljanjem tečaja so me izbrali, naj našo šolo zastopam na tekmovanju v izdelovanju jetrne paštete iz svinjskega mesa. Najprej sem zmagal v državni, nato pa tudi v evropski konkurenci.”

","excerpt":"Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska","featured-media-id":19875,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/evropa-osebno/174657199","abovetitle":"","subtitle":"Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska","category-text":"False","permalink":"2019/11/evropa-osebno-138/","show-start":"2019-12-09T16:45:00+01:00","show-end":"2019-12-09T17:30:00+01:00","audio-length":"832","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive05/2019/12/09/Pristniodnosisopomembnejiodzgodbe4555414.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174657199","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

“Snemalec ni vedel, kaj bomo posneli. Vsako jutro me je spraševal, kaj bomo posneli, pa sem mu odgovoril, da mu ne morem povedati. Če bi bil pripravljen, bi vse skupaj postalo statično, želel sem, da je tudi on radoveden, da ga zanima, kaj se v filmu dogaja, da se prilagaja.”

"},{"kind":"html","content":"

“Moja generacija je zrasla ob neodvisnih filmih, kot sta Peklenska pomaranča in Mularija. Šele pozneje v življenju pa sem odkril film Goli režiserja Michaela Leigha, ki je bil zame popoln primer filma, v katerem zgodba sploh ni v ospredju, pa je vseeno odličen. Kombinacija psihologije, čustev, dobrih scen … na koncu je to zame pomembneje kot zgodba v celoti. Če želimo posneti film z vrhunsko zgodbo, ki se povezuje iz scene v sceno, bodo te gotovo slabše. Bolje je, da ima vsako srečanje v filmu neki pomen, kot pa da želiš v vsak osebni odnos vključiti svojo agendo.”

"},{"kind":"html","content":"

Njegova druga velika ljubezen je pripravljanje in uživanje hrane. Opravil je tečaj za kuharskega mojstra in dodatni tečaj za mesarja, preko katerega je šla njegova pašteta v svet.

"},{"kind":"html","content":"

“Med opravljanjem tečaja so me izbrali, naj našo šolo zastopam na tekmovanju v izdelovanju jetrne paštete iz svinjskega mesa. Najprej sem zmagal v državni, nato pa tudi v evropski konkurenci.”

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"27"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"96"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"19875"},"links":{"related":"https://val202.rtvslo.si/api/media/19875"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"103085","attributes":{"wp-id":407086,"date":"2019-11-19T00:13:41+01:00","modified":"2019-12-02T16:45:03+01:00","slug":"evropa-osebno-137","post-type":"post","title":"Spreminjanje sveta se začne od spodaj navzgor","link":"https://val202.rtvslo.si/api/wp/2019/11/evropa-osebno-137/","content":"

“Ko sem bil mlad, sem mislil, da bom kot politik najlažje spremenil družbo. Potem sem se hitro naučil, da imajo tudi politiki veliko omejitev.”

Zato se je odločil, da bo njegov prispevek k družbi raje akademski. Najprej je sicer hotel specializirati zgodovino nacizma, a ga je profesor na Univerzi Columbia v New Yorku prepričal, da bo imel več priložnosti s takrat manj oblegano temo – Habsburžani. Kot strokovnjak danes najpogosteje odgovarja na vprašanje, kaj bi se lahko današnja EU naučila od Avstro-Ogrske.

Če že iščemo kak zgled v Avstro-Ogrski, je bila to država, ki je relativno uspešno delovala in shajala z različnimi jeziki. S knjigo o Habsburžanih sem hotel pokazati, da so ljudje takrat živeli pod istimi institucijami, da so imeli veliko skupnega in to, kar so imeli skupnega, so tudi razumeli. Veliko današnjih Evropejcev žal nima predstave, zakaj je EU za njih sploh dobra.

Poleg zgodovine na Evropski univerzi v Firencah Judson predava tudi predmet Spol in seksualnost.

“Določeni načini življenja naj bi ogrožali večino, saj manjšina dobiva pravice. Velja za vse mogoče družbene skupine. Od spolnih, do danes tako aktualnih migrantov. Ko denimo danes govorimo o migracijah, tako kompleksnega vprašanja seveda ne morete poenostaviti zgolj z vzkliki, da gre za invazijo v Evropo.”

","excerpt":"Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik","featured-media-id":19826,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/evropa-osebno/174655520","abovetitle":"","subtitle":"Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik","category-text":"False","permalink":"2019/11/evropa-osebno-137/","show-start":"2019-12-02T16:45:00+01:00","show-end":"2019-12-02T17:30:00+01:00","audio-length":"1018","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive05/2019/12/02/Spreminjanjesvetasezaneodspodajnavzgor4546815.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174655520","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

“Ko sem bil mlad, sem mislil, da bom kot politik najlažje spremenil družbo. Potem sem se hitro naučil, da imajo tudi politiki veliko omejitev.”

"},{"kind":"html","content":"

Če že iščemo kak zgled v Avstro-Ogrski, je bila to država, ki je relativno uspešno delovala in shajala z različnimi jeziki. S knjigo o Habsburžanih sem hotel pokazati, da so ljudje takrat živeli pod istimi institucijami, da so imeli veliko skupnega in to, kar so imeli skupnega, so tudi razumeli. Veliko današnjih Evropejcev žal nima predstave, zakaj je EU za njih sploh dobra.

"},{"kind":"html","content":"

Poleg zgodovine na Evropski univerzi v Firencah Judson predava tudi predmet Spol in seksualnost.

"},{"kind":"html","content":"

“Določeni načini življenja naj bi ogrožali večino, saj manjšina dobiva pravice. Velja za vse mogoče družbene skupine. Od spolnih, do danes tako aktualnih migrantov. Ko denimo danes govorimo o migracijah, tako kompleksnega vprašanja seveda ne morete poenostaviti zgolj z vzkliki, da gre za invazijo v Evropo.”

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"27"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"139"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"19826"},"links":{"related":"https://val202.rtvslo.si/api/media/19826"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"102742","attributes":{"wp-id":406096,"date":"2019-11-12T00:13:40+01:00","modified":"2019-11-25T16:45:04+01:00","slug":"evropa-osebno-136","post-type":"post","title":"Najsrečnejša oseba na svetu je verjetno 60-letna ženska, ki živi na Norveškem","link":"https://val202.rtvslo.si/api/wp/2019/11/evropa-osebno-136/","content":"

Meik Wiking s strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu. Najprej smo preverili, če je viking njegov umetniški ali pravi priimek.

\n
“Priimek sem dobil od očeta. Njemu je imel Wolf – volk, tako da ima kar zanimivo kombinacijo imena in priimka. Imam tudi nečaka Maxa; kot kaže bo visok dva metra, kar je za nekoga, ki je maksimalen viking res dobro. To pač ne more biti oseba, ki je visoka meter in pol. Vem, da je priimek malce nenavaden, ampak smo zelo miroljubna družina.”
\n

In po možnosti srečna družina, bi dodali. Toda to bi bilo preveč preprosto. Meik je inštitut za raziskovanje sreče ustanovil potem, ko je pri 49-ih letih nenadoma umrl njegov mentor v službi. Tudi njegova mama je umrla, ko je bila stara le 49 let. Začel je razmišljati o tem, kaj bi res rad počel v življenju in ugotovil, da želi ugotoviti, zakaj so nekateri ljudje srečnejši od drugih. Zdaj v Koebenhavnu vodi inštitut z devetimi zaposlenimi. Kot poudarja ni tako, da pri njih vsi poskakujejo od sreče, ampak se ukvarjajo predvsem s številkami, raziskavami. Sreča je sicer subjektivna, ampak najsrečnejši ljudje na svetu imajo precej skupnega.

\n
“Najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene. Slaba novica je torej, da je sreča delno povezana z našimi geni. To vemo iz raziskav enojajčnih dvojčkov. Ti zelo pogosto svojo raven sreče ocenjujejo zelo podobno. Torej, najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene in zelo verjetno živijo nekje v Skandinaviji.”
\n

V svetovnem poročilu o sreči so skandinavske države vedno med prvimi desetimi. V nekaterih državah so srečnejše ženske, v drugih moški. V Evropi je največja razlika med spoloma v Italiji; tam so moški bistveno srečnejši od žensk. Ko pogledamo leta: krivulja sreče ima obliko črke U. Najsrečnejši smo, ko smo mladi in ko smo stari. Sredi štiridesetih smo po raziskavah sodeč najmanj srečni.

\n
“Če me torej sprašujete, kdo je najsrečnejša oseba na svetu … to bi lahko bila 60-letna ženska, ki živi na Norveškem. Seveda je treba dodati, da ima ta oseba močne socialne vezi, prijatelje in družino ter da ima poseben namen oziroma smisel v življenju, da ima neko strast, da si prizadeva za dobrobit skupnosti.”
\n

Meik se pogosto pošali, da mora biti v službi srečen, sicer bi ga odpustili Osrečuje ga zanimiva kombinacija. To, da lahko veliko potuje, ampak da ima vseeno dovolj časa tudi za pisanje.

\n
“Zabavno je potovati, je pa lahko tudi precej naporno in dolgočasno. Veliko časa preživim na letalih, na letališčih in v hotelskih lobijih. Skušam pa čim bolj izkoristiti čas na potovanju: poslušam podkaste, poslušam radio, berem knjige. Ugotavljam, da sem na letalih precej produktiven, ker je malo motečih dejavnikov – ne dobivam neprestano elektronskih sporočil in telefonskih klicev. Tako da sem veliko dela opravil 10.000 metrov nad tlemi.”
\n

Wiking je avtor dveh velikih uspešnic, Hygge (označuje danski slog življenja, ki poudarja pomen malenkosti, ki nas osrečujejo) in Lykke (danska beseda za srečo). Obe sta prevedeni tudi v slovenščino. Sveča in sreča sta v slovenščini neverjetno podobni besedi; našemu gostu je to zelo všeč, saj je prepričan, da lahko tudi malenkosti, denimo prava svetloba, ki jo lahko pričarajo prav sveče, bistveno izboljša naše razpoloženje. Zaradi knjig in svojega raziskovalnega dela je obiskal in predaval v več kot štiridesetih državah po vsem svetu in se ob tem tudi znebil treme.

\n
“Mislim, da sem imel že okoli 500 nastopov. O sreči sem predaval študentom na Bližnjem vzhodu ter kraljem in kraljicam v Evropi. Nastopal sem za zelo raznolika občinstva, tako da zdaj več nimam treme. Sem jo pa seveda imel. Spomnim se, kako me je bilo strah nastopati, ko sem bil v osmem razredu. V šoli smo imeli božično predstavo in imel sem zelo pomembno vlogo: bil sem škrat številka 13! Povedati sem moral le en stavek: Nekdo je v delavnici! Ta stavek sem tako vneto vadil, da se ga tudi po tridesetih letih še dobro spomnim.”
\n

Hygge in Lykke bi tudi lahko bili imeni škratov, pa nista. Kot pravi se mu zdi izjemno dragoceno, da mu pišejo ljudje z vsega sveta in pravijo, da v bistvu vse malekosti, ki nas osrečujejo in ki jih opisuje v knjigah, imajo. Toda dokler niso prebrali njegovih del sploh niso vedeli, da se že temu reče sreča. Bi nam vsem šlo bolje, če bi nam na vsakem koraku sporočali, da smo srečni, ne pa da smo bedni, grdi in nesrečni?

\n
“Ja, zagotovo bi bili srečnejši. Rimski cesar Mark Avrelij je rekel: sreča ni v tem, da veliko posedujemo, temveč v tem, da imamo malo želja.”
\n

","excerpt":"Meik Wiking je direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil","featured-media-id":19731,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/evropa-osebno/174653883","abovetitle":"","subtitle":"Meik Wiking je direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil","category-text":"False","permalink":"2019/11/evropa-osebno-136/","show-start":"2019-11-25T16:45:00+01:00","show-end":"2019-11-25T17:30:00+01:00","audio-length":"879","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive05/2019/11/25/Najsrenejaosebanasvetujeverjetno60-letnaenskakiivinaNorvekem4537451.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174653883","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

\n
“Priimek sem dobil od očeta. Njemu je imel Wolf – volk, tako da ima kar zanimivo kombinacijo imena in priimka. Imam tudi nečaka Maxa; kot kaže bo visok dva metra, kar je za nekoga, ki je maksimalen viking res dobro. To pač ne more biti oseba, ki je visoka meter in pol. Vem, da je priimek malce nenavaden, ampak smo zelo miroljubna družina.”
\n

"},{"kind":"html","content":"

\n
“Najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene. Slaba novica je torej, da je sreča delno povezana z našimi geni. To vemo iz raziskav enojajčnih dvojčkov. Ti zelo pogosto svojo raven sreče ocenjujejo zelo podobno. Torej, najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene in zelo verjetno živijo nekje v Skandinaviji.”
\n

"},{"kind":"html","content":"

\n
“Če me torej sprašujete, kdo je najsrečnejša oseba na svetu … to bi lahko bila 60-letna ženska, ki živi na Norveškem. Seveda je treba dodati, da ima ta oseba močne socialne vezi, prijatelje in družino ter da ima poseben namen oziroma smisel v življenju, da ima neko strast, da si prizadeva za dobrobit skupnosti.”
\n

"},{"kind":"html","content":"

Meik se pogosto pošali, da mora biti v službi srečen, sicer bi ga odpustili Osrečuje ga zanimiva kombinacija. To, da lahko veliko potuje, ampak da ima vseeno dovolj časa tudi za pisanje.

"},{"kind":"html","content":"

\n
“Zabavno je potovati, je pa lahko tudi precej naporno in dolgočasno. Veliko časa preživim na letalih, na letališčih in v hotelskih lobijih. Skušam pa čim bolj izkoristiti čas na potovanju: poslušam podkaste, poslušam radio, berem knjige. Ugotavljam, da sem na letalih precej produktiven, ker je malo motečih dejavnikov – ne dobivam neprestano elektronskih sporočil in telefonskih klicev. Tako da sem veliko dela opravil 10.000 metrov nad tlemi.”
\n

"},{"kind":"html","content":"

\n
“Mislim, da sem imel že okoli 500 nastopov. O sreči sem predaval študentom na Bližnjem vzhodu ter kraljem in kraljicam v Evropi. Nastopal sem za zelo raznolika občinstva, tako da zdaj več nimam treme. Sem jo pa seveda imel. Spomnim se, kako me je bilo strah nastopati, ko sem bil v osmem razredu. V šoli smo imeli božično predstavo in imel sem zelo pomembno vlogo: bil sem škrat številka 13! Povedati sem moral le en stavek: Nekdo je v delavnici! Ta stavek sem tako vneto vadil, da se ga tudi po tridesetih letih še dobro spomnim.”
\n

"},{"kind":"html","content":"

\n
“Ja, zagotovo bi bili srečnejši. Rimski cesar Mark Avrelij je rekel: sreča ni v tem, da veliko posedujemo, temveč v tem, da imamo malo želja.”
\n

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"27"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"12"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"19731"},"links":{"related":"https://val202.rtvslo.si/api/media/19731"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"102396","attributes":{"wp-id":405112,"date":"2019-11-05T00:13:38+01:00","modified":"2019-11-18T16:45:03+01:00","slug":"evropa-osebno-134","post-type":"post","title":"Bojan Križaj me je spominjal na Micka Jaggerja","link":"https://val202.rtvslo.si/api/wp/2019/11/evropa-osebno-134/","content":"

Nick Fellows, komentator alpskega smučanja, je v komentatorske kabine športne televizije Eurosport zašel naključno. Ker pa naključij ni, tudi Fellows ne bi bil smučarski komentator, če ne bi leta 1983 postal reprezentant Velike Britanije, dvakratni državni prvak, če ne bi tekmoval pretežno v evropskem pokalu, pa v severnoameriškem, in če ga ne bi zaustavila ponavljajoča se poškodba hrbta zaradi katere je leta 1989 končal kariero.

“Svoj študij sem žrtvoval za smučarsko kariero. Živel sem v evropskih smučarskih središčih, da bi držal korak z najboljšimi. Rodil se je Eurosport in na začetku devetdesetih so se pri tej televiziji odločili, da bi radi športnike za komentatorje, ne novinarjev. Takrat sem se poškodoval in moral izpustiti olimpijske igre v Calgaryju 1988 in prišli so do mene in vprašali : ‘Nick, si kdaj razmišljal, da bi postal komentator?’ ‘Ne, saj nisem novinar,’ sem odvrnil in razložili so mi kaj bi radi. Torej, bil sem ob pravem času na pravem mestu ob odločitvi.

Ker je že toliko časa v tem poslu, je postal glavni komentator, novinar torej, ki pripoveduje zgodbe, ob sebi pa ima v komentatorski kabini pogosto strokovnega komentatorja, sveže upokojenega smučarja ali smučarko. Ena izmed njih je bila nekaj časa tudi Tina Maze.

“Zavedam se, da ljudje želijo slišati tekmovalce, ki so sveži ‘upokojenci’, ki so seznanjeni z novostmi, ki poznajo nove tehnike, opremo, tudi skrivnosti. Sam sem smučar iz preteklosti, iz 80-ih, ne iz modernih časov, tako da sem zdaj glavni komentator, ob sebi pa imam še strokovnjaka.”

Kot nekdanji alpski smučar, si Nick Fellows prizadeva približati svoj šport širšim množicam. Ima pa to srečo, da britanska ekipa nima izstopajočih tekmovalcev in tako lahko neobremenjeno komentira nastope vseh, tudi slovenskih smučarjev, ki so mu še posebej pri srcu.

“Obožujem vse. Trenutno sem zaljubljen v Ilko Štuhec. Ko sem bil še otrok sem oboževal Bojana Križaja, sploh način kako je smučal z Elankami in s tistimi blond lasmi, zdel se mi je kot Mick Jagger. Jure Košir je bil odličen veleposlanik vaše države. Ko ste postali neodvisni je bil del svetovne elite, vedno je bil džentelmen. Oboževali smo ga v Veliki Britaniji, celo v Avstriji so ga imeli radi. Torej, od Bojana, prek Jureta do Tine, zdaj Ilke.”

Katere so odlike dobrega športnega komentatorja?

“Strast je zelo pomembna, ampak glavno je trdo delo. Treba je raziskovati, beležiti statistične podatke, zgodovino. Potem je treba izluščiti dobro zgodbo, dodati nekaj strasti in vse skupaj povezati v magično celoto. Sploh ni treba ves čas vpiti, je pa treba ustvariti dramo, nekaj razvedrila, občutja, ampak vsega mora biti ravno prav. Podobno je peki tort, veliko sestavin, če pa so v napačnem razmerju, take torte nočemo uživati.”

","excerpt":"Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu","featured-media-id":19649,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/evropa-osebno/174652108","abovetitle":"","subtitle":"Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu","category-text":"False","permalink":"2019/11/evropa-osebno-134/","show-start":"2019-11-18T16:45:00+01:00","show-end":"2019-11-18T17:30:00+01:00","audio-length":"868","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive05/2019/11/18/BojanKriajmejespominjalnaMickaJaggerja4526865.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174652108","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

“Svoj študij sem žrtvoval za smučarsko kariero. Živel sem v evropskih smučarskih središčih, da bi držal korak z najboljšimi. Rodil se je Eurosport in na začetku devetdesetih so se pri tej televiziji odločili, da bi radi športnike za komentatorje, ne novinarjev. Takrat sem se poškodoval in moral izpustiti olimpijske igre v Calgaryju 1988 in prišli so do mene in vprašali : ‘Nick, si kdaj razmišljal, da bi postal komentator?’ ‘Ne, saj nisem novinar,’ sem odvrnil in razložili so mi kaj bi radi. Torej, bil sem ob pravem času na pravem mestu ob odločitvi.

"},{"kind":"html","content":"

“Zavedam se, da ljudje želijo slišati tekmovalce, ki so sveži ‘upokojenci’, ki so seznanjeni z novostmi, ki poznajo nove tehnike, opremo, tudi skrivnosti. Sam sem smučar iz preteklosti, iz 80-ih, ne iz modernih časov, tako da sem zdaj glavni komentator, ob sebi pa imam še strokovnjaka.”

"},{"kind":"html","content":"

“Obožujem vse. Trenutno sem zaljubljen v Ilko Štuhec. Ko sem bil še otrok sem oboževal Bojana Križaja, sploh način kako je smučal z Elankami in s tistimi blond lasmi, zdel se mi je kot Mick Jagger. Jure Košir je bil odličen veleposlanik vaše države. Ko ste postali neodvisni je bil del svetovne elite, vedno je bil džentelmen. Oboževali smo ga v Veliki Britaniji, celo v Avstriji so ga imeli radi. Torej, od Bojana, prek Jureta do Tine, zdaj Ilke.”

"},{"kind":"html","content":"

Katere so odlike dobrega športnega komentatorja?

"},{"kind":"html","content":"

“Strast je zelo pomembna, ampak glavno je trdo delo. Treba je raziskovati, beležiti statistične podatke, zgodovino. Potem je treba izluščiti dobro zgodbo, dodati nekaj strasti in vse skupaj povezati v magično celoto. Sploh ni treba ves čas vpiti, je pa treba ustvariti dramo, nekaj razvedrila, občutja, ampak vsega mora biti ravno prav. Podobno je peki tort, veliko sestavin, če pa so v napačnem razmerju, take torte nočemo uživati.”

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"27"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"4"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"19649"},"links":{"related":"https://val202.rtvslo.si/api/media/19649"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"102040","attributes":{"wp-id":404258,"date":"2019-10-29T00:13:36+01:00","modified":"2019-11-15T11:28:39+01:00","slug":"evropa-osebno-135","post-type":"post","title":"V Evropi imate ure, nimate pa časa","link":"https://val202.rtvslo.si/api/wp/2019/10/evropa-osebno-135/","content":"

Če se rodiš v revni družini, si moraš sam priskrbeti denar za izobrazbo. To je storil tudi Asiimwe Ronald iz Ugande, ki si je kot otrok šolanje plačal z rejo in prodajo prašičev, zdaj pa je to postal že resen posel, pravi. S svojo organizacijo Mojster Jaka pomaga skupnosti ob jezeru Bunyonyi, odpira šole, skrbi za turizem. Slovenijo je prvič spoznal s prostovoljnim delom pri slovenskih študentih medicine, ki so bili na odpravi v Ugandi, do danes je našo državo obiskal že štirikrat, letos zaradi posebne priložnosti, saj je dobil sina. Presega stereotipe o Afričanih in pove, da si ne želi stalne selitve v Slovenijo, saj smo Evropejci pogosto pod stresom:

“V Afriki se šalimo, da imate v Evropi vsi ure, nimate pa časa, pri nas pa imamo čas, vendar nimamo ur.”

Rodil se je v revni družini, ki mu ni mogla omogočiti šolanja, sam pa si je zelo želel izobrazbe, zato si je domislil svoj način zaslužka. Začel je rediti prašiča.

“Da sem si lahko plačal šolanje, sem pač moral začeti delati že zgodaj, v otroštvu. Pomislil sem na prašiče. Zbral sem denar za prašiča, ga doma lepo hranil, potem pa ga sparil s svinjo. Ko so se skotili prašički, sem jih prodal naokoli. Oni so plačali mojo izobrazbo.”

Tako je ugotovil, da lahko le z začetnim kapitalom, enim prašičem, zaslužiš dovolj, da podpiraš sebe, pomagaš družini, si omogočiš izobrazbo. Ronald ima šest sester in dva brata, vsi so se izšolali ob pomoči reje prašičev. Ob uspešnosti svojega poslovnega modela, ki bi ga lahko preučevali celo na kakšni fakulteti, je zdaj to preraslo v skupnostni projekt:

“Pred dvema letoma sem začel s petimi prašiči, dal sem jih petim družinam. Dogovor je, da jim dam majhnega prašiča, oni ga hranijo, ko odraste in ima male prašiče, prvi podmladek oddajo in ga potem jaz razdelim drugim družinam. Svinja in vsi nadaljnji podmladki ostanejo družini. Do zdaj je prašiče dobilo 65 družin, v naslednjih mesecih jih bo prašiče dobilo še sedem. To je velik dosežek in uspešen projekt. Ljudje ga podpirajo, mislim, da bo v prihodnje s tem mogoče plačati vsem otrokom šolanje in družini priskrbeti več hrane.”

Ugandskemu jezeru Bunyonyi, od koder prihaja, pravijo tudi afriška Švica, to pa zato, pravi Ronald, ker je tam res krasno. Na jezeru je 29 otokov, na enem večjih je tudi slovenska medicinska odprava. Hvaležen je za prostovoljne medicinske delavce, ki pomagajo bolnim, v Sloveniji skušajo zbrati denar in zdravila, pomagajo ženskam pri porodu in ljudi izobražujejo na področju higiene.

Ko pride iz Slovenije nazaj domov, je prvo vprašanje, ki mu ga postavijo, ravno to, kaj je v Evropi dobrega jedel. In se čudijo.

“V Afriki ljudje ne verjamejo, ko jim povem, da sem jedel fižol. Sprašujejo me, ali res nisem jedel le riža, mesa, testenin? Ko jim rečem, da sem jedel zelje, fižol, da sem šel na vrt in si utrgal paradižnik, še kar ne verjamejo. Mislijo, da v Evropi delate vse strojno, ne razmišljajo o tem, da imate vrtove prav tako kot mi.”

Ronald dodaja, da je tudi ozaveščanja o skrbi za okolje na afriški celini vse več:

“V mestih že opazimo zavedanje o skrbi za ohranjanje planeta, prebivalci pobirajo plastiko, na vaseh pa je čisto drugačna zgodba. Ljudi ne zanima, dovolj imajo drugih bivanjskih težav, da bi se ukvarjali še s plastiko. Preprosto jo vržejo na tla. Tudi v moji skupnosti, sicer pa želimo ljudi izobraziti, prostovoljci nam pomagajo pri tem, a ne morem reči, da je spreminjanje navad preprosto.”

","excerpt":"Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju","featured-media-id":19525,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/evropa-osebno/174650465","abovetitle":"","subtitle":"Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju","category-text":"False","permalink":"2019/10/evropa-osebno-135/","show-start":"2019-11-11T16:45:00+01:00","show-end":"2019-11-11T17:30:00+01:00","audio-length":"919","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive05/2019/11/11/AsiimweRonaldoz.MojsterJakaizUgande4515392.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174650465","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

“V Afriki se šalimo, da imate v Evropi vsi ure, nimate pa časa, pri nas pa imamo čas, vendar nimamo ur.”

"},{"kind":"html","content":"

Rodil se je v revni družini, ki mu ni mogla omogočiti šolanja, sam pa si je zelo želel izobrazbe, zato si je domislil svoj način zaslužka. Začel je rediti prašiča.

"},{"kind":"html","content":"

“Da sem si lahko plačal šolanje, sem pač moral začeti delati že zgodaj, v otroštvu. Pomislil sem na prašiče. Zbral sem denar za prašiča, ga doma lepo hranil, potem pa ga sparil s svinjo. Ko so se skotili prašički, sem jih prodal naokoli. Oni so plačali mojo izobrazbo.”

"},{"kind":"html","content":"

“Pred dvema letoma sem začel s petimi prašiči, dal sem jih petim družinam. Dogovor je, da jim dam majhnega prašiča, oni ga hranijo, ko odraste in ima male prašiče, prvi podmladek oddajo in ga potem jaz razdelim drugim družinam. Svinja in vsi nadaljnji podmladki ostanejo družini. Do zdaj je prašiče dobilo 65 družin, v naslednjih mesecih jih bo prašiče dobilo še sedem. To je velik dosežek in uspešen projekt. Ljudje ga podpirajo, mislim, da bo v prihodnje s tem mogoče plačati vsem otrokom šolanje in družini priskrbeti več hrane.”

"},{"kind":"html","content":"

Ko pride iz Slovenije nazaj domov, je prvo vprašanje, ki mu ga postavijo, ravno to, kaj je v Evropi dobrega jedel. In se čudijo.

"},{"kind":"html","content":"

“V Afriki ljudje ne verjamejo, ko jim povem, da sem jedel fižol. Sprašujejo me, ali res nisem jedel le riža, mesa, testenin? Ko jim rečem, da sem jedel zelje, fižol, da sem šel na vrt in si utrgal paradižnik, še kar ne verjamejo. Mislijo, da v Evropi delate vse strojno, ne razmišljajo o tem, da imate vrtove prav tako kot mi.”

"},{"kind":"html","content":"

Ronald dodaja, da je tudi ozaveščanja o skrbi za okolje na afriški celini vse več:

"},{"kind":"html","content":"

“V mestih že opazimo zavedanje o skrbi za ohranjanje planeta, prebivalci pobirajo plastiko, na vaseh pa je čisto drugačna zgodba. Ljudi ne zanima, dovolj imajo drugih bivanjskih težav, da bi se ukvarjali še s plastiko. Preprosto jo vržejo na tla. Tudi v moji skupnosti, sicer pa želimo ljudi izobraziti, prostovoljci nam pomagajo pri tem, a ne morem reči, da je spreminjanje navad preprosto.”

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"27"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"79"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"19525"},"links":{"related":"https://val202.rtvslo.si/api/media/19525"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"101696","attributes":{"wp-id":403308,"date":"2019-10-22T00:13:58+02:00","modified":"2019-11-04T16:45:04+01:00","slug":"evropa-osebno-hindi-zahra","post-type":"post","title":"V dobi superprodukcije je kamela: vzdržljiva in počasna","link":"https://val202.rtvslo.si/api/wp/2019/10/evropa-osebno-hindi-zahra/","content":"

Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.

“Ko sem očeta vprašala, zakaj lahko fantje počnejo, kar želijo, mi je odgovoril: če se želiš vesti kot fantje, se lahko. To je bilo zelo pomembno. Nikoli mi ni dejal, da se moram poročiti, slediti tradiciji ali religiji. Odprl mi je možnosti, da sem lahko udejalnila svoje sanje.”

Zaradi njegove službe so se preselili v Pariz in jo vpisali v katoliško šolo. Tam jo je nuna spodbujala k petju, začela je ustvarjati. Med vrstniki pa ni bila ravno priljubljena, zato je veliko prostega časa preživela sama.

“Bila sem samotarka, kot najstnica sem hodila po pariških ulicah. Delala sem na podzemni železnici, v Louvru, v hotelu Ritz … Ko sem odšla od doma, pa sem tri mesece preživela tudi na ulici.”

Pevka pripoveduje o svojem otroštvu, selitvi in ustvarjanju. Pravi, da je počasnost v njeni krvi. “Vse počnem kot kamela. Premikajo se počasi, s sabo nosijo veliko teže, so vzdržljive. Grejo svojo pot.”

","excerpt":"Hindi Zahra se je pri petnajstih letih z družino iz Maroka preselila v Francijo. V katoliški šoli jo je nuna spodbujala k petju, zato je začela pisati svoje skladbe in nastopati po klubih","featured-media-id":19253,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/evropa-osebno/174648871","abovetitle":"","subtitle":"Hindi Zahra se je pri petnajstih letih z družino iz Maroka preselila v Francijo. V katoliški šoli jo je nuna spodbujala k petju, zato je začela pisati svoje skladbe in nastopati po klubih","category-text":"False","permalink":"2019/10/evropa-osebno-hindi-zahra/","show-start":"2019-11-04T16:45:00+01:00","show-end":"2019-11-04T17:30:00+01:00","audio-length":"890","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive05/2019/11/04/Vdobisuperprodukcijejekamelavzdrljivainpoasna4504219.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174648871","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.

"},{"kind":"html","content":"

“Ko sem očeta vprašala, zakaj lahko fantje počnejo, kar želijo, mi je odgovoril: če se želiš vesti kot fantje, se lahko. To je bilo zelo pomembno. Nikoli mi ni dejal, da se moram poročiti, slediti tradiciji ali religiji. Odprl mi je možnosti, da sem lahko udejalnila svoje sanje.”

"},{"kind":"html","content":"

“Bila sem samotarka, kot najstnica sem hodila po pariških ulicah. Delala sem na podzemni železnici, v Louvru, v hotelu Ritz … Ko sem odšla od doma, pa sem tri mesece preživela tudi na ulici.”

"},{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"iframe","content":"

"},{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"iframe","content":"

"},{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"iframe","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"27"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"156"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"19253"},"links":{"related":"https://val202.rtvslo.si/api/media/19253"}},"frontpage-image":{"data":null}}}],"included":[{"type":"Author","id":"12","attributes":{"slug":"anjahlaca","name":"Anja Hlača Ferjančič","twitter":"@anjahlaca","facebook":"https://www.facebook.com/anja.hlacaferjancic","title":"Dnevna urednica in voditeljica","description":"Novinarka, dnevna urednica, jutranja voditeljica. Zanima jo (pre)več stvari, zato jo lahko slišite v različnih oddajah, po možnosti ne zjutraj. Navdušenje nad potovanji in tujimi jeziki objavlja v Evropi,osebno! Občasno centrifugira, redno spremlja športno dogajanje, najpogosteje odbojko.","image":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/02/profilnaahf-360x360.jpg","image-landscape":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/10/profilnaahf-crop-980x551.jpg"}},{"type":"Author","id":"139","attributes":{"slug":"tadejkosmrlj","name":"Tadej Košmrlj","twitter":"","facebook":"","title":"Novinar, dnevni urednik in voditelj ","description":"Novinar, dnevni urednik, redaktor oddaje Evropa, osebno! - edine oddaje na Radiu Slovenija, v kateri v skoraj desetih letih še nismo gostili Slovenca. Ujamete pa ga tudi ob petkih zjutraj!","image":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/02/profilnatk-360x360.jpg","image-landscape":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/10/profilnatk-crop-980x551.jpg"}},{"type":"Author","id":"156","attributes":{"slug":"zaletelj_ursula","name":"Uršula Zaletelj","twitter":"@UZaletelj","facebook":"https://www.facebook.com/ursula.zaletelj","title":"Novinarka in voditeljica","description":"Novinarka, ekspertka za ankete in fenomene vseh vrst. Mariborčanka.","image":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/02/profilniuz-360x360.jpg","image-landscape":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/10/profilniuz-crop-900x551.jpg"}},{"type":"Author","id":"35","attributes":{"slug":"gorazdrecnik","name":"Gorazd Rečnik","twitter":"@GoRecnik","facebook":"","title":"Novinar","description":"Novinar s posluhom za depriviligirane, segregirane, diskriminirane. Ironičen do okostenelih struktur, a brez smisla za humor, ko gre za šovinizem, rasizem in nasilje v vseh oblikah. Naj bo v Reakciji ali pred Vročim mikrofonom, vedno oporečnik proti zidovom na mejah ali v glavah.","image":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/02/profilnagr-360x360.jpg","image-landscape":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/02/profilnagr-980x551.jpg"}},{"type":"Author","id":"4","attributes":{"slug":"alessmrekar","name":"Aleš Smrekar","twitter":"@Alesmrekar","facebook":"","title":"Novinar in dnevni urednik","description":"Novinar, voditelj, dnevni urednik od pet do glave zastrupljen z radijskim etrom.","image":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/02/profilnaas-360x360.jpg","image-landscape":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/02/profilnaas-980x551.jpg"}},{"type":"Author","id":"79","attributes":{"slug":"stepanci_maja","name":"Maja Stepančič","twitter":"@mstepancic","facebook":"https://www.facebook.com/maja.stepancic.1","title":"Novinarka, voditeljica in spletna redaktorica","description":"Kraševka, ki je burjo zamenjala za meglo. (Ne)spretno se izogiba njenemu mešanju, zanimajo jo okoljske teme, naključne (tudi nenavadne) zgodbe in glasba.","image":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/02/profilnams-360x360.jpg","image-landscape":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/02/profilnams-980x551.jpg"}},{"type":"Author","id":"96","attributes":{"slug":"matevzpolajnar","name":"Matevž Polajnar","twitter":"","facebook":"","title":"Novinar","description":"","image":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/04/matevz-polajnar-5-360x360.jpg","image-landscape":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2018/04/matevz-polajnar-5-980x551.jpg"}},{"type":"Media","id":"19253","attributes":{"wp-id":404306,"title":"IMG_3869 (1)","caption":"Hindi Zahra","media-source":" Val 202","media-source-url":"","src-large-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/10/img_3869-1-980x551.jpg","src-small-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/10/img_3869-1-360x215.jpg","src-square-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/10/img_3869-1-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/10/img_3869-1-1200x853.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"19525","attributes":{"wp-id":405679,"title":"IMG-2317","caption":"Asiimwe Ronald","media-source":"Maja Stepančič/Val 202","media-source-url":"","src-large-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/10/img-2317-980x551.jpg","src-small-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/10/img-2317-360x215.jpg","src-square-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/10/img-2317-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/10/img-2317-1200x900.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"19649","attributes":{"wp-id":406964,"title":"20191025_152814","caption":"","media-source":"Val 202","media-source-url":"","src-large-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/20191025_152814-980x551.jpg","src-small-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/20191025_152814-360x215.jpg","src-square-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/20191025_152814-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/20191025_152814-1200x900.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"19731","attributes":{"wp-id":407837,"title":"Meik Wiking","caption":"","media-source":"Anže Krže, Mediaspeed","media-source-url":"","src-large-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/meik-wiking-980x551.jpeg","src-small-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/meik-wiking-360x215.jpeg","src-square-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/meik-wiking-360x360.jpeg","src-lightbox-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/meik-wiking-1200x800.jpeg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"19826","attributes":{"wp-id":408737,"title":"pieter_judson_0.v1","caption":"","media-source":"Swarthmore College","media-source-url":"","src-large-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/pieter_judson_0-v1-980x551.jpg","src-small-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/pieter_judson_0-v1-360x215.jpg","src-square-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/pieter_judson_0-v1-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/pieter_judson_0-v1-1200x758.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"19875","attributes":{"wp-id":409497,"title":"Kasper Rune Larsen","caption":"","media-source":"Kasper Rune Larsen","media-source-url":"","src-large-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/kasper-rune-larsen-980x551.jpg","src-small-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/kasper-rune-larsen-360x215.jpg","src-square-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/kasper-rune-larsen-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/11/kasper-rune-larsen.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"19952","attributes":{"wp-id":410440,"title":"Oto Horvat","caption":"","media-source":"Pixell","media-source-url":"","src-large-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/oto-horvat.jpg","src-small-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/oto-horvat-360x215.jpg","src-square-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/oto-horvat-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/oto-horvat.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"20003","attributes":{"wp-id":411256,"title":"1920px-Lanzarote_33","caption":"","media-source":"Wikidata","media-source-url":"","src-large-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/1920px-lanzarote_33-980x551.jpg","src-small-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/1920px-lanzarote_33-360x215.jpg","src-square-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/1920px-lanzarote_33-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/1920px-lanzarote_33-1200x686.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"20063","attributes":{"wp-id":412419,"title":"IMG_2027 (1)","caption":"Eldar Gasimov","media-source":"Val 202","media-source-url":"","src-large-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/img_2027-1-980x551.jpg","src-small-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/img_2027-1-360x215.jpg","src-square-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/img_2027-1-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/img_2027-1-1200x900.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"20156","attributes":{"wp-id":413593,"title":"IMG_20190930_162218","caption":"","media-source":"Val202","media-source-url":"","src-large-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/img_20190930_162218-980x551.jpg","src-small-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/img_20190930_162218-360x215.jpg","src-square-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/img_20190930_162218-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2019/12/img_20190930_162218-1200x900.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}}],"meta":{"pagination":{"page":2,"pages":39,"count":381}}}