Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
504 prispevkov
Vodja projekta Botrstvo in redna pacientka četrtkove Ambulante 202. Sicer pa novinarka, ki se trudi v program Vala 202 vnesti čim več informacij o zdravju, zdravstvu, družbi, družini, socialnih problemih, ekologiji in prehrani ter in vanj dodati zgodbe o velikokrat spregledanih stvareh in ljudeh.
Tik pred lanskimi božičnimi prazniki smo obiskali družino, ki je v svoj mali dom v odročnem zaselku ob dveh bioloških hčerah sprejela še štiri otroke, močno zaznamovane s težkim otroštvom. Ob neštetih zdravstvenih težavah in ob tem, da je tako povečano družino zapustil sogovorničin soprog, ki je bil edini zaposlen, je bila zelo velika težava tudi huda prostorska stiska. Pri tej ste jim vi, poslušalci, s svojimi donacijami zelo pomagali. Družino smo pred dnevi znova obiskali.
"Ko sem šla s starši v mesto in nihče od nas ni znal prebrati napisov na trgovinah, uradih, na trgovskih policah ali avtobusih, sem se trdno odločila, da se bom jaz čim prej naučila brati." Vstop v šolo, kamor so jo vpisali leto prej, ker da bo najbrž prvi razred ponavljala, je bil zanjo prelomen trenutek, a je poleg znanja tam dobila tudi občutek manjvrednosti, zasmehovanje in nesprejetost.
December je, neštetim lučkam navkljub, za številne ljudi najtemačnejši mesec. In težja postaneta tudi osamljenost in izključenost iz družbe, še posebej za starejše, a tudi za številne druge, ki pogrešajo družabnost ali si ne morejo privoščiti plačljivih dejavnosti. Zato je vključevanje v dejavnosti, ki jih pripravlja 16 večgeneracijskih centrov po vsej državi, lahko dobra priložnost tudi za popestritev decembrskih dni.
"Moj mož ima 34 let delovne dobe in dobi minimalno plačo. Pa še ta večkrat zamuja. Delajo devet ali deset ur, se zgodi, da tudi enajst, večkrat tudi ob sobotah… plače pa večkrat zamujajo tudi po dva meseca. In takrat ne veš, kako bomo plačali položnice in nujne, vsakdanje stvari. Včasih ne vemo, kaj bomo lahko dali na mizo. Veliko je neprespanih noči, veliko joka, veliko skrbi. Grozno je, ker se položnice nabirajo, prihajajo opomini, izterjave, vse se nabere in ne zmoreš se izkopati iz te zagate," o finančnih stiskah svoje družine pripoveduje sogovornica, ki je zaradi zdravstvenih težav trenutno nezaposljiva.
"Stanovanje, ki je polno vlage, lahko ogrevamo le nekaj ur dnevno, starejši sin se uči zavit v odejo, obute imamo nogavice, uporabljamo deke, včasih otroci kljub temu potožijo, da jih zebe. Občutki so grozni, tako da je res hudo," pomanjkanje denarja za kurjavo opisuje sogovornica, ki je po smrti očeta svojih treh otrok z njimi ostala sama.
Zgodi se, kar se še malo pred tem zdi nepredstavljivo: iz stabilnega, čeprav skromnega življenja se človek naenkrat znajde v situaciji, ko mora otrokom začeti odrekati hrano in na cente preračunavati, kako preživeti mesec brez odklopov elektrike. To je bil čas, ko sem lagala kot nikoli prej v življenju, da ja nihče ne bi vedel, kako težko živimo. In čeprav je bilo hudo, obstaja še hujša reč: zavedanje, da bo treba za pomoč prositi, pravi sogovornica, mama dveh šolarjev z zdravstvenimi in razvojnimi težavami, ki je po 18 letih izgubila službo. Zakaj je kar nekaj mesecev odlašala s pošiljanjem prošnje, kako težko se je soočiti s finančno stisko, kaj ta pomeni za otroke? Koliko ji je pomagala že osnovna pomoč humanitarnih organizacij in zakaj sama vse opogumlja, naj gredo po pomoč prej, kot je to storila sama?
Prelomnica je bil nedvomno Festival Magnus – homoseksualnost in kultura, ki se je leta 1984 odvil v ljubljanskem Škucu. Od takrat je to gibanje dobivalo in si priborilo prostore za aktivizem, razvoj in ozaveščanje, zdaj pa z razstavo dokumentov in predmetov, ki popeljejo po 40 letih skupnosti LGBT v Sloveniji, dobiva tudi prostor in mesto v muzejskem okolju. Avtorici razstave »Prostori gibanja« Corinne Brenko in Suzana Tratnik sta tudi s pomočjo različnih donatorjev in zasebnih zbirk za razstavo izbrali fotografije, plakate, dokumente srečanj, posvetov, konferenc LGBT-skupnosti in druge simbolične opomnike in zaznamke o prehojeni poti te skupnosti do večje družbene prepoznavnosti in sprejetosti.
Oktober je mesec ozaveščanja o ADHD. Kratica, sicer zapisana v angleščini, pomeni primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnosti, imela pa naj bi ga skoraj desetina otrok. Otroci z ADHD so praviloma zelo težko pri miru, težko se osredotočijo na dejavnosti, naloge težje dokončajo in lahko imajo tudi vedenjske težave. Zato je pot skozi šolski sistem zanje lahko zelo težka, pogosto potrebujejo prilagoditve in odločbe, ki jim omogočajo dodatno pomoč. A pot do pomoči ni preprosta in zahteva veliko starševskega truda in znanja. In kaj je z otroki, katerih starši tega ne zmorejo?
Raziskava Mladi v Sloveniji 2024 pri nas že od leta 2000 raziskuje številne vidike družbenih razmer in razmišljanj mladih o različnih temah. Letošnja razkriva, podobno kot še nekatere druge študije, slabšanje duševnega zdravja med slovenskimi mladimi, stalno naraščanja občutkov stresa, odtujenosti in pesimizma glede lastne prihodnosti in prihodnosti slovenske družbe, čeprav je materialna blaginja družbe kot celote objektivno boljša.
Če so še pred nekaj leti delodajalci lahko izbirali, koga od številnih prijavljenih prosilcev za delo bodo izbrali, je zdaj povsem drugače. Zaradi starajočega se prebivalstva je kljub rekordno nizki brezposelnosti na trgu dela bistveno manj nezaposlenih, demografski podatki pa kažejo, da bo teh iz leta v leto manj. Zato je toliko pomembneje premišljeno privabljanje generacije mladih, ki prihajajo na trg dela. Ti o svojem delu in poklicni karieri razmišljajo precej drugače kot starejše generacije, imajo drugačna pričakovanja in vrednote ter drugačen odnos do pripadnosti podjetju. Kakšne so prednosti, ki jih z mladostjo prinašajo, in na kaj bodo morali biti pozorni delodajalci, če bodo v vse bolj praznem kadrovskem bazenu želeli privabiti mlade?
"Ne v srednji zdravstveni šoli ne na medicinski fakulteti do zdaj še nikoli nismo imeli priložnosti uporabiti niti učnega defibrilatorja, dokler nam tega ni omogočil slovenski Rdeči križ," je povedala Edna, študentka 2. letnika medicine, medtem ko je kot prostovoljka mimoidoče na sarajevskih ulicah skušala privabiti k prikazu temeljnih postopkov oživljanja. V Bosni in Hercegovini je namreč celo za bodoče zdravstvene delavce možnost učenja na lutkah in učnih defibrilatorjih prava redkost, za splošno populacijo pa še toliko bolj. Še manj je javno dostopnih defibrilatorjev, pravzaprav so prvi trije javno dostopni v Sarajevu, nad katerimi bo bdel Rdeči križ oziroma Crveni krst Bosne in Hercegovine, šele začetek mreže, ki jo tako mesto potrebuje. Dobili so jih v okviru slovenskega projekta Prva pomoč povsod in za vsakogar, ki ga že tretje leto izvajata Rdeči križ Slovenije in Ministrstvo za obrambo. Projekt, ki se v Sarajevu šele začenja, pa v nekaterih severozahodnih delih federacije traja že dve leti in je že pokazal prve učinke – prostovoljce, ki že širijo mrežo znanja in o teh življenjsko pomembnih postopkih izobražujejo sokrajane.
Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.
V zadnjih 19 letih se je število javno dostopnih AED-ejev s 34 začetnih povečalo na nekaj tisoč, a žal za vse ni točnega popisa, kje se nahajajo in kako so dostopni. Vrsto let je evidenco vodila skupina entuziastičnih študentov, zadnja leta je natanko 3150 javno dostopnih naprav popisala dispečerska služba zdravstva, ki v primeru srčnega zastoja do najbližje naprave napotuje klicatelje. In nenazadnje, izbira aparata je prepuščena kupcu in zato so med seboj zelo različni že na pogled. Zakaj tako, še tako dobronamerno in zanesenjaško širjenje mreže ni najboljše in kako stanje izboljšati?
Gospa Maja se je postopkov oživljanja naučila tako kot najbrž večina ljudi - na obveznem tečaju prve pomoči ob opravljanju vozniškega izpita, kar je bilo v njenem primeru pred kar nekaj leti. In kot večina je upala, da tega znanja ne bo nikoli potrebovala, a se je zgodilo, da je bila ob nekom, ki mu je zastalo srce. Takrat je pomagala in naredila vse, da bi ljubega človeka lahko rešila, žal pa reševanje ni imelo srečnega konca. In čeprav je to pogosto, več primerov je neuspešnih kot uspešnih, in se zgodi tudi, ko oživljajo najbolj usposobljene profesionalne ekipe, se je z neuspešnim razpletom zelo težko sprijaznila in je zanjo boleč še danes, sedem let po dogodku. Kljub temu je trdno prepričana, da s takim neuspehom živi lažje kot bi živela s tem, da sploh ne bi pokusila rešiti življenja. Se je pa prav zaradi te izkušnje odločila, da opravi tečaj za prve posredovalce in postane prostovoljka, bolje pripravljena na trenutek, ko bo morda življenje nekoga spet v njenih rokah. O izkušnjah, pa tudi strahovih in stiskah, ki jih prinaša taka odgovornost, se je z gospo Majo pogovarjala Jana Vidic.
Andreju Miklavcu iz Lovrenca na Pohorju je 27. aprila letos zastalo srce. Njegovo reševanje je bilo kot iz učbenika, primer popolne izvedbe idealnega protokola, tudi zato, ker v njihovem kraju odlično deluje mreža prvih posredovalcev. Prav oni namreč lahko pomagajo prvi, še pred prihodom ekipe nujne medicinske pomoči. Posebej pa se človeka dotakne povezanost skupnosti, prežete s tovarištvom in humorjem. To neverjetno medicinsko in medčloveško zgodbo, ki je bila zelo čustvena za vso skupnost, povzema Irena Kodrič Cizerl.
Reševanje življenj je nepopisno stresen dogodek, tudi za poklicne reševalce. Vsemu trudu in strokovnosti navkljub jim življenj ne uspe vselej rešiti, s čimer se je težko soočiti, še toliko težje, če gre za smrt otroka, mladega človeka, množično nesrečo ali za človeka, ki ga reševalec morda celo pozna. Kako jim pri predelovanju raznolikih čustev, stisk, dvomov in tudi strokovnih dilem lahko pomaga prva psihološka pomoč? Na kakšne vse načine se stiske kažejo ali so reševalci, ki rešujejo druge, pripravljeni dovoliti, da kdo pomaga njim?
Velikokrat smo že opozorili na neprecenljivo pomoč, ki jo na nekaterih območjih nudijo t.i. prvi posredovalci. Mreža teh prostovoljcev, praviloma popolnih laikov, se je začela ustvarjati pred leti in čeprav Pravilnik o službi Nujne medicinske pomoči nikjer ne predvideva, da so Prvi posredovalci zgolj iz vrst gasilcev, a so iz povsem praktičnih razlogov kot so zavarovanje in način aktivacije, prvi še vedno večinoma prav člani gasilskih društev. V praksi se tako v mrežo prvih posredovalcev niso mogli vključevati morda strokovno celo bolj usposobljeni občani, ki pa niso bili tudi gasilci. In to vrzel zdaj na nekaterih območjih že zapolnjujejo z drugačnimi rešitvami.
39 let izkušenj s poklicnim reševanjem ljudi je do svoje upokojitve nanizal Stojan Bolič, tudi dolgoletni predavatelj prve pomoči pri RKS in nekdanji vodja projekta prvih posredovalcev in širitve AED mreže v Pivki. Videl je številne primere ljudi s srčnim zastojem, a tudi spremembe, ki so se z entuziastičnim sodelovanjem reševalcev, rdečega križa, gasilcev in številnih drugih prostovoljcev v tem času zgodile in privedle do boljšega preživetja in zavedanja, da reševalci z ničemer ne morejo nadoknaditi laičnega oživljanja, ki ga v prvih minutah po srčnem zastoju lahko naredijo prisotne priče. Tudi zato kot upokojenec še vedno širi znanje in zavedanje o pomenu veščin prve pomoči, a tudi o tem, kako krhko je lahko življenje.
Zlahka bi letošnji 13. julij upravičil svoje zlovešče poslanstvo in odnesel mlado življenje, če ob njem ne bi bili ljudje, ki so znali in zmogli pomagati. Zgodba iz Loške doline, v kateri so trije prijatelji rešili življenje četrtemu, je zgodba o tem, da se srčni zastoj lahko zgodi prav vsakomur in da je prisebnost prič daleč najbolj ključna, sploh v oddaljenih krajih, kjer reševalci za pot na kraj dogodka potrebujejo veliko več kot usodnih 10 minut, v katerih iz človeka z zastalim srcem odteče življenje.
V dnevih pred mednarodnim dnevom oživljanja opozarjamo na pomen, ki ga ima to znanje v trenutku, ko smo ob človeku, ki mu je zastalo srce. Takrat so namreč sekunde tiste, ki odločajo, ali bo oseba preživela – in če bo, kakšne okvare so možganom povzročile izgubljene minute, ko nihče od navzočih morebiti ni pomagal.
