Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
296 prispevkov
Novinarka in voditeljica. Nekoč ob jutrih, danes na programu predvsem ob popoldnevih. Po študijskem zanimanju filozofinja, po novinarskem pa kritična opazovalka družbe, v kateri živimo. Spremlja različna področja od kulture do človekovih pravic. Za zasledovalce sliši na @tanatasa.
Napad Hamasa na jug Izraela 7. oktobra se ni zgodil v vakuumu, je pred časom poudaril generalni sekretar OZN Antonio Guterres. Tudi grozljiva humanitarna katastrofa, ki jo spremljamo v Gazi, pa tudi nasilje na Zahodnem bregu, imata svoj zgodovinski in politični kontekst. Več kot 70-letna rana nerešenega palestinsko-izraelskega konflikta na Bližnjem vzhodu vpliva tako na odnos med Zahodom in muslimanskim svetom kot tudi na geopolitično stabilnost celotnega sveta.
V prestolnici pa tudi v Mariboru, Novem mestu in Celju se v sredo, 8. novembra, začenja 34. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe. Prinaša izbor 89 celovečernih in 14 kratkih filmov.
Po skoraj štirih tednih od napada Hamasa na Izrael je v povračilnem izraelskem bombardiranju število žrtev v Gazi preseglo 9000. Civilisti nimajo nobene prednosti ali zaščite pred vojaškimi tarčami: izraelska vojaška letala so že večkrat napadla begunsko naselje Džabalija, napadene so šole pod zastavo združenih narodov, bombe padajo v neposredni bližini največje bolnišnice v Gazi Al-Shifa, kamor se je zateklo več deset tisoč ljudi. Izraelska vojska je potrdila tudi napad na konvoj reševalnih vozil.
Z azijsko dopisnico Karmen Švegl o tem, kakšne so razmere v ribji industriji po Fukušimi in kako zdrav je še pravi japonski suši. Pojasnjuje, zakaj je Okinava, na kateri se mudijo slovenski košarkarji, tako posebna in pomembna za Japonsko. Razloži, kateri so glavni razlogi, da Slovenija na Filipinih odpira konzulat, govori pa tudi o tem, kako močna velesila je v resnici Kitajska in kaj to pomeni za regijo in svet.
Dve slovenski in tri svetovne premiere, raznovrstni umetniški izrazi, ki jih druži kolektivnost. To je 26. mednarodni festival Mladi levi, ki se v prestolnici začne v petek, 18. avgusta. Organizator, zavod Bunker, ki od leta 2004 upravlja in domuje v stari mestni elektrarni se, sicer ne edini, sooča s finančnimi težavami, mednarodna uprizoritvena scena se je v zadnjih letih močno profesionalizirala, ampak dolgoletno pletenje niti Bunkerju še vseeno uspe prepričati močne umetnike in umetnice, da konec avgusta nastopijo v Ljubljani.
Matej Celestina je nekdanji reševalec, ki zadnji dve leti dela v Dispečerski službi zdravstva. Pravi, da je najpomembnejše, da dispečerji ob klicih ostanejo mirni in pomirijo klicatelja, če je ta paničen. Poklic je dinamičen, včasih pa tudi zelo naporen – ker na liniji čakajo do prihoda reševalne ekipe na kraj, klic lahko traja tudi več kot pol ure.
V soboto so ljubljanske ulice za nekaj ur preplavile mavrične zastave. Po navedbah organizatorjev se je letošnje parade ponosa udeležilo okrog 3500 ljudi. Iz avtonomne cone Metelkova so se podali po Masarykovi cesti in mimo Bavarskega dvora sprehodili do Kongresnega trga, kjer so se odvili govori in tudi koncert glasbenice Masayah. Letošnja parada je potekala pod sloganom Več skupnosti en boj. Zaznamovali pa so jo tudi žalitve, napadi in zažigi mavričnih zastav.
Martina ima že skoraj 35 let trgovinico Trava na Mestnem trgu v Škofji Loki. Delikatesi je dala ime Trava, saj je ravno ob odpiranju njen mož pogosto in rad risal travne bilke. Trava slovi naokoli po odličnih sendvičih in je tiste vrste lokalno vozlišče, ki od strank prejema tudi razglednice z dopustov. Martino pa najbolj razveselite, če jo ob vstopu v njeno “sendvičarno” lepo pozdravite in ne gledate v svoj telefon.
Junij je mesec ponosa LGBTIQ+ skupnosti, ki proslavlja drugačnost in opozarja, da moramo odpraviti diskriminacijo zaradi spola, spolne identitete, usmerjenosti in drugih osebnih okoliščin.
Matevž Baloh dela kot računovodja na ZRC SAZU. Tja je prišel z namenom, da ostane dve leti, zdaj je tam že šesto leto. Opaža, da je vedno več “papirja” oziroma birokracije. Po službi pa se ukvarja še s stand up komedijo. Pravi, da obstaja razlika med vicem in šalo ter da tudi pri humorju "velja demokracija", kar pomeni, da nikoli ne moreš nasmejati čisto vseh.
Barbara Zabukovec je že 27 let vzgojiteljica. V vrtcu Idrija bdi nad skupino Ježki, v kateri je 22 otrok, starih 5–6 let. Z Natašo sta poklepetali o zdravih malicah, počitku, ki ga cenimo šele, ko odrastemo, in stresnih izletih v Kekčevo deželo. Barbara je tudi pobudnica projekta En svet, eno srce, v sklopu katerega si je vrtec prizadeval prejeti razglednice z vsega sveta. Zbrali so jih že več kot 700 iz 70 držav, kmalu jih bodo na Festivalu idrijske čipke prodali in podarili v dobrodelne namene.
Jan Kozlevčar je pred nekaj več kot trinajstimi leti v knjižnici začel delati kot prostovoljec. Zato, da mu kot brezposelnemu na Zavodu za zaposlovanje ne bi "težili". Knjižnico je izbral, ker zelo rad bere. Prebere po dve knjigi na mesec, kar se, kot pravi, za knjižničarja spodobi. Sicer pa je tudi član glasbene skupine Jegulja. Ker gredo knjige in glasba odlično skupaj!
Urška Bančič je psihologinja v Zdravstvenem domu Kočevje, kjer vodi delavnice tehnik sproščanja, sodeluje pa tudi pri pripravah na porod in starševstvo. Opaža, da imajo ljudje vedno manj predsodkov do tovrstnih delavnic. Je tudi knjižni molj, ki kdaj prebere celo kakšno knjigo za samopomoč. Odsvetuje pa tiste, ki obljubljajo hitre rešitve s preprostimi tehnikami.
Izmenjali smo mnenja o tem, kar je predlagal nekdanji evropski komisar in aktualni sopredsednik Mednarodnega odbora za vire pri Združenih narodih Janez Potočnik: prehod v ekonomijo, ki v večji meri temelji na storitvah. Smo pripravljeni na manj lastnine in predvsem manj potrošnje? Kje še vidimo rešitve?
Andreja je izkušena učiteljica vožnje, ki tudi v prostem času že od nekdaj zelo rada vozi. Kljub še vedno prisotnim predsodkom, da naj bi bile ženske slabše voznice, sama pri svojem delu opaža, da so voznice motorično sposobnejše kot vozniki. Kot voznica pa pravi, da kdaj koga preseneti, ko z večjim avtomobilom vešče parkira takorekoč do milimetra natančno. Najbolj uživa v predajanju znanja in takrat, ko so njeni kandidati uspešni. Takrat si reče: »Ta je pa moj!«.
V Ljubljani opravimo s kolesom le šestino poti. Medtem je delež kolesarjev na Nizozemskem precej višji, 27 odstotkov vseh potovanj do osem kilometrov opravijo s kolesi. Pri nas pa ostaja zaskrbljujoče, da je več kot polovica voženj, krajših od dveh kilometrov, še vedno opravljenih z avtomobilom. Polni zagona kolesarimo v službo je nacionalna pobuda za spodbujanje kolesarjenja in spreminjana vsakodnevnih potovalnih navad. Izzivu se pridružite med 8. majem in 9. junijem.
Darja od leta 2016 dela kot sprevodnica pri Slovenskih železnicah. Prej je delala v gostinstvu. Pravi, da je njena služba zdaj manj stresna, čeprav ji je vedno hudo, ko potniki nanjo stresajo jezo zaradi zamud vlakov in drugih težav. Najtežje se je navadila zelo zgodnjega vstajanja in tega, da so, ko hodiš po vlaku, vse oči uprte vate.
Jadran Čalija že devet let ne hodi več v službo. Prej je delal v Tomosu, pa v banki, največji del delovne dobe, dvajset let, pa je bil sindikalist pri Obalni sindikalni organizaciji. Odkar je v pokoju, je tudi predsednik Krajevne skupnosti Koper-center. Leta 1990 je soustanovil Sindikat novinarjev Slovenije, še vedno pa verjame, da je bistvo sindikalnega delovanja stalno delo, solidarnost in predvsem pogovor z ljudmi.
Infektologinja Mica Kolšek že 15 let dela na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja. V službo gre zelo rada in svojega poklica ne bi menjala, četudi bi lahko zavrtela čas nazaj. Okoli osme ure ima vsak delovni dan raport oziroma sestanek vseh zdravnikov na kliniki, svoj delovnik pa začne že pol ure prej. Razen ko ima dežurstvo. Takrat je v službi tudi ponoči. Njeno delo pa je včasih podobno tistemu, ki ga lahko vidimo v zdravniških serijah.
Dejan Kokol šesto leto opravlja delo ravnatelja na Osnovni šoli Gornja Radgona. Že kot učenec je rad pomagal sošolcem, pozneje ga je navdušilo pedagoško delo. Jutra začenja že pred šesto, malice in kosila pa si navadno privošči kar v šolski jedilnici. Pri svojem delu najbolj pogreša stik z učenci, ki ga ima kot ravnatelj veliko manj kot učitelji.
