Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšne lumparije bo prihodnja štiri leta počel stari oziroma novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump, verjetno ve le on. Čeprav je bilo že večkrat dokazano, da je težko verjeti njegovim besedam, je vseeno treba njegove govore včasih jemati z vso resnostjo, čeprav niso povsem resni. Med kampanjo je poudarjal, da bo vladal z enostavnim načelom: če sem nekaj obljubil, bom to izpolnil. Eden izmed Trumpovih uspehov je tudi to, da je ljudi prepričal, da se bori proti sistemu, ki zatira navadne, neopazne ljudi z zdravo kmečko pametjo. To so zdaj vrednote, ki štejejo. Demokracija in pravice žensk pa sta že preveč abstraktna pojma. Preveč woke oziroma prebujeno, bi kdo rekel. Slovita umetnica Marina Abramović je v intervjuju pri Marcelu poudarila, da bi bil svet boljši brez Trumpa. Morda res potrebujemo več Gandijev, Mandel, Milanov in Quincijev. Nove junake. Ampak takšni so časi in morale. Toda kljub temu bodo pesmi tudi v takšnih časih. Pesmi o takšnih časih, če parafriziramo Brechta. Trumpova zlata doba bi lahko prinesla tudi svetobolje, ki bo dalo nove junake. Tonska mojstrica: Nina Kač Novinar: Gašper Andrinek, gasper.andrinek@rtvslo.si
Super volilno leto na Zemlji se bliža koncu. Po indijskih, evropskih, britanskih in še mnogih drugih pomembnih volitvah so na vrsti še volitve v Združenih državah Amerike. Z druge strani Atlantika sporočajo, da so to spet najpomembnejše volitve v zgodovini, da se odloča tudi o usodi demokracije ter sveta.
Podkasti so postali vseprisotni. Objavlja jih lahko vsak. Ob tem nekateri nepričakovano, drugi pa načrtno dosežejo neslutene razsežnosti vpliva na določen segment družbe. Če za podkaste, ki jih pripravljajo tradicionalni mediji, veljajo etični in profesionalni standardi, bi morali veljati za vse, ki se jih lotevajo? Se ustvarjalci zavedajo svoje odgovornosti? Bi vsak podkaster potreboval urednika? Debatirajo Nataša Briški, voditeljica podkastov LD;GD in Metin Čaj (Metina lista), Davorin Pavlica, podkast Opravičujemo se za vse nevšečnosti, Ines Pusovnik, podjetnica in avtorica podkasta Svoja Srečka. Voditelj je Gašper Andrinek, novinar na Valu 202 in predsednik Društva novinarjev Slovenije.
Esejistka, kolumnistka in novinarka Mojca Pišek v svojih delih večkrat samokritično posega v teme, ki v slovenski kolektivni zavesti zbujajo najrazličnejša čustva. Od osamosvojitvenega mita do jugoslovanskega socializma. Zadnja leta je preživela v Latinski Ameriki, kjer je odkrivala neslutene podobnosti z Jugovzhodno Evropo. O vsem tem, pa tudi o morju in domnevni mistiki Dravskega polja.
Pol leta nam je Gogi mahal s plakatov, z malih in velikih zaslonov in zdelo se je, da smo o njem izvedeli vse in še več. A vedno se da o človeku izvedeti še kaj novega. V podaljšku podkasta Goran o našem zlatem kapetanu spregovorijo njegovi košarkarski sopotniki in družina. Piše in pripoveduje Goran Vojnović. Produkcija: novinarja Luka Hvalc in Gašper Andrinek ter odgovorni urednik Vala 202 Boštjan Reberšak. Intervjuje je pripravila ekipa Vala 202, posnetke s poslovilne tekme in mikrofona Gorana Dragića je zagotovila Televizija Slovenija. Zvočna obdelava tonski mojstri Radia Slovenija.
Amira Medunjanin je sarajevska pevka in umetnica, ki je prepoznavna predvsem po svojih interpretacijah tradicionalne glasbe jugovzhodne evrope. Še posebej se posveča bosansko-hercegovski glasbeni tradiciji sevdaha.
Pred tremi leti je tako Evropo kot svet obkrožila novica, da je v avstrijskem Gradcu županja postala članica Komunistične stranke Avstrije. Elke Kahr je tako postala prva komunistična županja v zgodovini Avstrije. Vse to se je zgodilo sredi tradicionalno precej konservativne družbe, vsesplošnega in strogega kapitalističnega gospodarstva ter demokracije. Zakaj to v resnici ni fenomen? In kako županja drugega največjega avstrijskega mesta razume komunizem?
Tik pred prvo obletnico zgodovinske naravne katastrofe, ki je lani v začetku avgusta opustošila velik del Slovenije, je nedeljska gostja Romana Lesjak, županja občine Črna na Koroškem. Spregovori o tem, kako poteka sanacija in obnova? Zakaj so od tehnične pisarne na terenu pričakovali več? Kako razume politiko? Jo kdaj, potem ko je na čelu občine že četrti mandat, prevzame tudi moč? Kako gredo skupaj nogomet, karate in poezija? Se boji prihodnosti in podnebnih sprememb? Jo je strah naslednjih mesecev? In zakaj še ne misli odnehati?
Grše je najbolj vroče ime dalmatinske hiphopovske scene. Na rtu Sustipan v Splitu se pogovarjamo o muziki, veri, depresiji, nogometu, drogah … O vplivu morja in južne mentalitete.
Mohamed Jodeh je v prvi vrsti podjetnik. Že vse življenje se ukvarja s prodajo, uvozom in izvozom. Na nekaterih področjih je bil pionir in tako med prvimi začel z uvozom konzol za igranje videoiger ter kasneje toplotnih črpalk. Sicer pa je Mohamed Jodeh uglajen gospod, ki mirno pripoveduje svojo zgodbo ter predvsem skuša razložiti dojemanje položaja Palestincev. Rodil se je v Gazi. Tam preživel otroštvo, kot mladenič je prišel v Jugoslavijo, kjer se je šolal, zaljubil in ostal. Živel na Hrvaškem, ustalil se v Sloveniji. Večji del njegove ožje družine pa je še vedno v Gazi. Kljub temu, da jim je Mohamed Jodeh vedno na vsak način pomagal, jim zdaj ne more več, saj je to praktično nemogoče. Nedeljski gost Mohamed Jodeh odkrito spregovori o razmerah v Gazi, zakaj se zgodovina ponavlja, zakaj je “nikoli več” samo farsa in zakaj na območju, kjer živijo Palestinci, miru še dolgo ne bo.
Včeraj zgodaj zjutraj je odjeknila novica, da so ustanovitelja Wikileaksa Juliana Assangea izpustili iz zapora v Veliki Britaniji. Vkrcal se je na letalo proti severno-marjanskim otokom sredi Tihega oceana, ki so pod ameriško pristojnostjo. Tam je danes ponoči priznal krivdo v samo še eni točki ameriške obtožnice, sodnica pa mu je priznala že prestano zaporno kazen. Julian Assange je po dolgih letih spet združen z družino v Avstraliji, toda kaj vse to pomeni za medijsko svobodo in novinarstvo?
Evropsko prvenstvo v nogometu. V finalu sta Nemčija in Slovenija. Zelo je napeto. Na koncu se zmage s kar 11 proti 8 veselijo Slovenci. Sliši se kot prizor iz sanj. Ampak vse je resnično. Manjka samo ključen podatek. Izveste ga v tedenskem komentarju, ki ga je pripravil Gašper Andrinek.
O ekonomskih in gospodarskih značilnostih severne slovenske sosede Avstrije je bilo že veliko napisanega in raziskanega. Njen bruto domač proizvod na prebivalca je eden najvišjih med članicami Evropske unije. Zvezna dežela Štajerska in območje njenega glavnega mesta Gradca sta za Slovenijo še posebej pomembni območji, saj predstavljata tudi pomemben vir dohodka za slovenske prebivalce tik ob meji. O prihodnosti in viziji gospodarstva avstrijske zvezne dežele Štajerska spregovori Karl Hartleb, direktor Izvozne organizacije gospodarstva avstrijske zvezne dežele Štajerska (ICS Internationalisierungscenter Steiermark).
Kaj pa zdaj? To je verjetno najtežje vprašanje od vseh vprašanj, ki si jih človek lahko zastavi. Ko si na dnu, vsaj veš, da moraš gor. Kaj pa, ko si na vrhu? Znana alpinistična modrost je, da je težje sestopati z vrha, kot se povzpeti nanj. V košarki pa redko slišimo, da je tudi zmagovati težko, ne le izgubljati. Po porazu se moraš pobrati in iti naprej. Od poraza do poraza do končne zmage. Kaj pa po končni zmagi? Ko ostaneš sam s seboj.
Medalja je postala naša obsesija. Talent je bilo treba unovčiti, preden bi presahnil, zato odpovedi niso prišle v poštev. Košarkarji so morali igrati. Poletje za poletjem, evropsko, svetovno, pa spet evropsko in tako v nedogled. Kdor ni prišel, smo mu zamerili. Globoko zamerili. Kakor da bi bil nastop za reprezentanco državljanska dolžnost, kakor da bi bili košarkarji državi dolžni podariti vsa svoja poletja. Državi in navijačem, ki tej isti državi še davkov nočejo plačati. Ob tem pa se nikoli nismo vprašali, kaj igranje za reprezentanco za košarkarje v resnici pomeni. Za njihovo zdravje, recimo? Ali pa za njihove družine? Piše in pripoveduje Goran Vojnović. Intervju z Goranom Dragićem je v Miamiju posnela Katja Stojnić. Produkcija: novinarja Luka Hvalc in Gašper Andrinek ter urednik Športnega uredništva Vala 202 Boštjan Reberšak. Tekmo v Carigradu je komentiral Franci Pavšer. Končna zvočna obdelava Vladimir Jovanović. Če imate komentar, pohvalo, kritiko, jih bomo z veseljem prebrali na val202@rtvslo.si. Podkast Goran je na voljo na spletni strani val202.si in v aplikaciji RTV365. Ostanite v podkastu Goran. Zadnja četrtina sledi kmalu.
Medalja je postala naša obsesija. Talent je bilo treba unovčiti, preden bi presahnil, zato odpovedi niso prišle v poštev. Košarkarji so morali igrati. Poletje za poletjem, evropsko, svetovno, pa spet evropsko in tako v nedogled. Kdor ni prišel, smo mu zamerili. Globoko zamerili. Kakor da bi bil nastop za reprezentanco državljanska dolžnost, kakor da bi bili košarkarji državi dolžni podariti vsa svoja poletja. Državi in navijačem, ki tej isti državi še davkov nočejo plačati. Ob tem pa se nikoli nismo vprašali, kaj igranje za reprezentanco za košarkarje v resnici pomeni? Za njihovo zdravje, recimo? Ali pa za njihove družine?
Igralec, ki je najbolj napredoval, obraz franšize, član tretje petorke lige NBA, udeleženec tekme vseh zvezd, MVP evropskega prvenstva, prvak vzhodne konference … ni slabo za fanta iz Kosez, fizikalca brez 'rokce', ki ni bil v kadetski reprezentanci in ki je pri dvajsetih igral na Slovanu. Ni slabo za fanta, ki so ga kot 45. izbrali na naboru. Se zgodi, da nas, kvaziznalce, kakšen košarkar preseneti, a nihče nas ni nikoli presenetil tako zelo kot prav Gogi. Nihče ni tolikokrat dvigoval višine letvice in jo vsakič znova preskakoval.
Danes, ko vemo, kako se je vse razpletlo, je težko verjeti, da je bil tri dni pred začetkom evropskega prvenstva Goran Dragić odločen, da na njem ne bo igral. Ravnokar se je vrnil iz Bosne s pogreba svojega dedka. Bil je potrt in misel na odhod z reprezentanco v Helsinke se mu je uprla. Selektorju Igorju Kokoškovu je povedal, da mu je žal, a da ne more priti. Da so nekatere stvari v življenju večje od košarke.
V sodobnih družbah vedno več ljudi postaja ranljivih in izključenih, opozarja nedeljska gostja izredna profesorica dr. Barbara Samaluk s Filozofske fakultete v Ljubljani. Delavec, ki ni več delavec, ampak je postal storitev, se sooča s cikličnimi prehodi, ker s svojim delom ne more dosegati ekonomske in socialne varnosti. Zato lahko govorimo o sodobni krizi integracije. Barbara Samaluk se posebej posveča tudi delavskim migracijam, pravi, da vedno več držav manipulira ponudbo in povpraševanje delovne sile ravno z upravljanjem migracij. Ljudje ne morejo biti kot vodna pipa, ki jo zapiraš in odpiraš, imajo svoja življenja, vsak prehod je za posameznika naporen, opozarja nedeljska gostja Barbara Samaluk.
Prvega maja 2004 so marsikje po Sloveniji poleg slovenske trobojnice zaplapolale tudi evropske zastave. Slovenija je poleg devetih drugih držav vstopila v Evropsko unijo, za kar smo se s skoraj 90 odstotno večino odločili na posvetovalnem referendumu leto prej. Ena največjih prireditev ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo je potekala v Novi Gorici. Na slovesnosti z naslovom 'Dve Gorici - eno mesto: skupaj v Evropi' je bil slavnostni govornik tedanji predsednik Evropske komisije Romano Prodi. Gorica in Nova Gorica sta med evropskimi državami zagotovo posebni saj je nekdanja meja potekala med dvema mestoma, dobesedno med dvema ulicama. Kakšni so spomini na nekdanjo mejo, zakaj je bilo na slovesnosti pred 20imi leti tako čustveno vzdušje in kako je vstop v EU vplival na prebivalce Goriške? Zvočno razglednico iz Nove Gorice pošilja Nataša Uršič. V Gornji Radgoni so vstop v Evropsko unijo dočakali ob Odi radosti, dvigu zastav, ognjemetu in spustu 25-ih ladjic po Muri. Kako je to vplivalo na delovanje obmejnega mesta in na povezovanje ter druženje sosedov? Kako se pri mladih pozna, da je Avstrija tako blizu? Kako gledajo na ti desetletji domačini? Obetali so si napredek, hiter razvoj in blaginjo, se je vse to izpolnilo? Iz Gornje Radgone je radijsko razglednico poslala Sara Zmrzlak. Skupaj s Slovenijo je v Evropsko unijo vstopila tudi naša vzhodna soseda Madžarska, kar je svoj pečat pustilo tudi v Prekmurju. Lendava je naše najvzhodnejše mesto, občino sestavlja 23 naselij. Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo je v njih živelo nekaj več kot 12, danes pa zgolj dobrih 10 tisoč ljudi. Z najvišjim razglednim stolpom in drugimi atrakcijami, zlasti razstavami svetovnih likovnih umetnikov, pa je vse bolj privlačna tako za domače kot tuje turiste. Lendava je dvojezično območje, na katerem poleg pripadnikov madžarskega naroda živijo še Hrvati in Romi, svoj pečat puščajo tudi Primorci, potomci Judov in drugi. Multikulturnosti Lendave je vstop naše in okoliških držav v Evropsko unijo ponudil še več možnosti za razvoj, ki pa so jih nadgradili s širitvijo schengenskega območja. Razglednico iz Lendave pošilja Lidija Kosi.
