Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti. Gostja: Specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak.
Luknjasto znanje, negotovost, skrhani odnosi doma in v šoli ter slaba dostopnost do zunanje strokovne pomoči povečujejo stiske otrok.
Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti.
"Čakalne vrste v zunanjih ustanovah, ki se ukvarjajo s stvarmi, za katere smo na šoli že premalo usposobljeni, so bile že pred epidemijo dolge. Zdaj so se pa tako podaljšale, da skoraj več ne moremo računati na njih."
Sogovornica izpostavlja tudi problematičen način organizacije in delovanja ministrstva med in po epidemiji: "To, da ministrstvo ves čas razlaga, kako vse poteka v redu, je kar malo omalovažujoče, tako do ljudi, ki delajo na šoli, še bolj pa do otrok."
