Z arheologinjo dr. Majo Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje o skrivnostni ženski z Rifnika, ženskih zgodbah in arheologiji, ki je tudi ženskega spola. Zgodovina in arheologija sta dobri učiteljici, le poslušati ju je treba.
Arheologinja Maja Bausovac o ženskih zgodbah
Čas za ženske zgodbe. Glavno in zelo živo zgodbo predstavlja dr. Maja Bausovac, višja kustosinja v Pokrajinskem muzeju Celje.
Druga ženska zgodba je pripoved o pomembni, a zelo skrivnostni ženski z Rifnika, ob kateri se sprašujemo, kaj nam ta skoraj 1500 let stara gospa sporoča in kdo je sploh bila.
"Ta ženska je res nekaj posebnega. Očitno je bila zelo pomembna oseba. Bila je edina, ki je bila pokopana v cerkvi."
Tretja zgodba so še številne druge pomembne ženske iz naše daljne in bližnje preteklosti. Od 8. februarja je v celjskem pokrajinskem muzeju na ogled nova občasna razstava Ženske zgodbe.
"Te zgodbe nam pripovedujejo, kakšen je bil položaj žensk. Moramo pa se miselno preseliti v tisti čas, čeprav je to zelo težko. Nekatere ženske so bile bolj izpostavljene, druge manj. So ženske, ki so imele moč in avtoriteto. Ni vse črno-belo."
Četrta zgodba je arheologija, ki je tudi ženskega spola, a do druge svetovne vojne je bila arheologija po večini v moških rokah. "Zdaj so ženske v arheologiji podobno zastopane kot moški, nimam nobenih problemov pri delu zaradi tega, ker sem ženska," razlaga dr. Maja Bausovac.
"Tu, kjer sem, sem zelo zadovoljna. Veselim se, da bomo v Celju dobili še kakšne nove informacije in podatke, upam tudi, da bomo enkrat odkrili amfiteater. Tega še nimamo. Upanje umre zanje."
Je dobro, če ima arheolog bujno domišljijo?
"Je, le zanesti te ne sme preveč. (smeh) Pogosto koga odnese predaleč, potem pa se napačni podatki širijo naprej. Arheologi zato vedno pišemo, da je bilo nekaj morda ali mogoče, nikoli ne moreš reči, da je bilo zagotovo tako."
Kaj pa je prinesla izkušnja z epidemijo?
"Ves čas smo bili tu, arheologi namreč težko delamo na daljavo, ker moramo imeti predmete pred seboj, domov pa jih ne moremo odnesti. Ni bilo veliko vodstev, postavili pa smo nekaj spletnih razstav, razstavo Od groba do groba ... Med epidemijo smo doživeli neko novo izkušnjo, ni pa nujno, da je bila slaba. Tudi doma smo našli čas za stvari, za katere ga prej nismo. Bili smo več z otroki. Prej se nismo niti zavedali, kako smo to pogrešali."
