Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Do več kulture bomo težko prišli
Ob slovenskem kulturnem prazniku pa nekaj prevratniških misli … Kot poslušamo že ves dan, ali zadnji teden, ali nekaj preteklih mesecev, mogoče preteklo leto ali dve, oziroma celo prejšnje desetletje, trpimo za pomanjkanjem kulture. V najširšem kot tudi najožjem pomenu besede. Prav tako trpimo za pomanjkanjem umetnosti in za pomanjkanjem denarja za oboje. In situacija je res težka, ko pa k vsem tem nadlogam dodamo še korono, ki je kulturi odvzela odjemalce, postane situacija nevzdržna.
Ampak če so na kulturni premici razmere bolj kot ne jasne, se danes poskusimo ozreti na drugi konec … Na nasprotno polovico, na kulturni antipod, skratka v drugo smer, kjer kraljuje nekultura.
Vsaj v teoretične namene stari bojni klic slovenstva: "Zahtevamo več kulture" nadomestimo z eksperimentalnim: "Zahtevamo manj nekulture!"
Zadeva je namreč naslednja.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom …
Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje.
Za kaj gre?
Dejstvo je, da je nekultura v vzponu, kultura pa v prostem padu. In takšno razmerje hkrati pomeni, da bo šla naša država v bližnji prihodnosti v franže. Ne le zato, ker je bila rojena materi kulturi in očetu nacionalizmu, temveč preprosto zato, ker so nekulturne skupnosti obsojene na odmrtje. Kot suh list odpade na jesen.
Če že ni, bo dan, ko bo nekultura prevladala nad kulturo, prišel prav kmalu. Da razčistimo; z nekulturo ne mislimo samo slabega, zavržnega ali spornega javnega vedenja, ali pa trenutku nedoraslo etiketo; s prstom kažemo tudi ali predvsem na porast avtorskega izraza, ki je nevreden javne prezentacije. Povedano drugače; ustvarjalci, ki bi morali svoje izdelke nujno zadržati v domačih laboratorijih, so dovolili, da se je virus nekulture razširil po vsej Sloveniji.
In zdaj k očitnemu; če je kulturo v današnjih razmerah nemogoče gojiti, ali bog ne daj plemenititi, bi lahko vsaj nekulturo omejili. Za to imamo veliko orodij: uredniške strukture javnih medijev, pedagoško stroko z vzgojnimi ustanovami, avtorske agencije, organe države in v skrajnih primerih celo vojsko in policijo. Kajti nekatere pojavne oblike kot tudi nekateri izdelki nekulture so tako zelo nezaslišani, da bi se morali z njimi spopasti organi pregona.
Ampak nič od tega nismo naredili; kulture ne gradimo, nekulturi pa dovolimo, da se razrašča. Nekultura je ambrozija javnega prostora.
Kar je prvič v slovenski zgodovini … Če samo pogledamo v čas Pesnika, ki je dal prazniku ime. Recimo – njega dni so se iz slabih pesnikov odkrito norčevali!
Pa čeprav niso bili Prešernovega posmeha deležni rimokovci niti slučajno takšne katastrofe, kot so Koseskega današnji tovariši!
Medtem ko se jim je veliki bard posmehoval, jih mi danes kujemo v zvezde. In jim dajemo v roke ključe državnih proslav in ostalih ceremonialnih manifestacij, da širijo sveto preproščino po deželi slovenski …
Zato se ob nocojšnjem svetem večeru vzdržimo nacionalnega jamranja nad usodo kulture in začnimo intenzivno iztrebljati nekulturo. Delo sicer ni vzvišeno, je pa učinkovito.
