Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Čemu se je svetovna javnost tako razburila nad nekaj zabavami, ki so si jih priredili privilegiranci? Pa menda ja ne iz ljubosumja?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Kot se je izkazalo, so imeli ene redkih, vsekakor pa divje in pogoste žure na londonskem naslovu Downing street 10. Kjer stoji rezidenca vsakokratnega britanskega premiera. Stavba ni sicer tako slavna kot Bela hiša, vsekakor pa globalno bolj razvpita, kot recimo Gregorčičeva 20.
Kakorkoli.
Boris Johnson, britanska različica puhlih populistov, ki so zadnje desetletja evropska moda, se je požvižgal na epidemiološke ukrepe, ki jih je predpisala njegova vlada in on sam, pa tudi njegovi zaposleni in povabljeni gostje so se ob kar nekaj priložnostih družili in zabavali. Seveda medtem, ko je bilo Združeno kraljestvo v strogem "lockdownu"!
Visoka uradnica Sue Gray, ki je pred dnevi napisala posebno sporočilo o dogajanjih, je posebej zgroženo poudarila, da je bilo na zabavah tudi ogromno alkohola in njegove zlorabe; v enem od primerov so organizatorji na vabilo celo napisali, naj povabljenci alkohol prinesejo kar s sabo. Menda zato, da bi bilo njegovo konzumiranje epidemiološko bolj sprejemljivo. Javnost je šla v zrak, ker je bila v istem času javnost seveda zaprta med štiri stene in s primerom se ukvarja celo policija … V urah, ko to pišemo, še ji docela jasno, ali bo Borisu uspelo pijanke tudi politično preživeti.
Analizo vseh teh dogajanj začenjamo z izrekom starih, ki so znali bistvo tako lepo povedati z enim samim stavkom: "Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu," so menili Latini in s tem začeli sociološko vejo, ki govori o teoriji elit.
Kajti med pandemijo je bilo podobnih zdrsov raznih elit veliko in najbrž ima vsaka država vsaj majhen škandalček, podoben britanskemu; recimo Novak in njegov tenis lahko sodita v taisti koš, pa tudi Počivalškovi sendviči se gibljejo nekje na robu današnje teme.
Najprej in na začetku … Britanci so z obsojanjem alkohola v rezidenci nekoliko drobnjakarski, predvsem pa ne poznajo dovolj lastne zgodovine. Downing street 10 je videl večje krize, kot je pandemija, in videl je med njimi konzumirati več alkohola, kot so ga milijenci sposobni popiti na desetih zabavah. Če bi neustrašnemu Winstonu v prvi polovici štiridesetih let preteklega stoletja odtegnili njegovega ljubega Johnnyja Walkerja, bi se morebiti usoda Evrope odigrala drugače. Si lahko mislite posebno preiskovalko, ki bi Churchillu očitala dnevni poživitveni odmerek, s katerim se je osvežil, ko je zunaj divjala druga svetovna vojna? Niti ni možu prišlo na kraj pameti, da bi se komurkoli zaradi tega opravičeval. Še najmanj kraljici, h kateri je tekel Johnson ter jockal, da ne bo nikoli več česa podobnega in kako bodo napake popravili.
"Nič več šerija za tebe," je menda zažugala kraljica, ki je znana po svojih rednih srečanjih s predsedniki svoje vlade.
Zdaj pa k srčiki analize, ki je nekoliko zapletena in se je bomo lotili postopoma. "Čemu se je svetovna javnost tako razburila nad nekaj zabavami, ki so si jih priredili privilegiranci?" Pa menda ja ne iz ljubosumja?
Vsak od nas je že kdaj bil na kateri bogataških, ali grdo rečeno, snobovskih zabav in tista šarada res ni nič ekstra. Resnici na ljubo, je vrhunsko spakovanje, ki ga imajo privilegiranci za oh in sploh žur še vedno slabše, kot so običajni petkovi čevapi na dvorišču. Hočemo povedati, da mi navadni ljudje vemo o zabavah vse, privilegiranci pa zelo malo. Predvsem ne znajo upravljati z vnosom alkohola. Ker ko jim zatrese noge, se še vedno trudijo obdržati pooblaščeno dostojanstvo in izpadejo groteskni.
Kakorkoli …
Do globalnih lockdownov elit dvoriščni žuri niso zanimali. Pivo, ki se hladi v potoku, ali šestorček, ki prileti z bencinske črpalke, se ne more meriti z dragocenimi šampanjci, perutničke z žara pa ne z ruskim ribjim zarodom.
Tako smo povsem mirno živeli vsak v svojem svetu – oni svoje, mi pa tudi svoje življenje. A zaprtje družbe je vse to dramatično spremenilo. Mi smo z zaprtjem kolektivno nazadovali na raven samostanske družabnosti, elite pa so se začele ozirati po naših dovčerajšnjih življenjih. Se pravi, da so najprej z drobnimi, potem pa vse bolj v nebo vpijočimi epidemiološkimi zdrsi začeli živeti naše dovčerajšnje življenje. Zabava na vrtu za hišo, ki je ne bi v predpandemijskim časom niti povohali, če ni hiša na Mauritiusu, se je nenadoma zazdela privlačna možnost. Začeli so jesti sendviče in vsaj na zunaj so se odrekli podobe Jupitrov in po malem postajali voli.
V bistvu so začeli živeti običajno življenje in s tem, ko so se odrekli večini privilegijev, naivno mislili, da so že tako ali tako zadostili strogim predpisanim ukrepom.
Vsaj malo jih moramo razumeti … Družbeni, socialni ali finančni privilegij je hujši kot omikron – nalezeš se ga v sekundi, potem pa ostane s teboj vse življenje. Privilegiji postanejo del tebe in odreči se jih, pa čeprav le za nekaj tednov ali mesecev, ni vprašanje morale ali etike – je bolj vprašanje genetike.
Če postajamo vse manj enaki v mirnodobskem času, je naivno in predvsem brezupno pričakovati, da bomo postali enaki med izrednimi razmerami.
Je pa še ena resnica – da ne bomo tako obsojajoči do bogatunov … Če si v predmestju ali kje na slovenskem podeželju med najhujšim zaprtjem družbe s točno določenim zaporedjem potrkal na zadnja vrata bifeja …
*Naslov je izposojen od pesmi Baccara - Yes sir, I Can Boogie.
