Botrstvo

Nimaš občutka, da si človek, ampak samo številke, ki morajo pridobiti ocene

Dve leti samo na internetu sta pač dve leti samo na internetu. Nimam več poguma in zaupanja, da bi nekomu kaj povedal

class-1986501_1280
foto: Pixabay.com

"Včasih sem lahko prijatelju vse zaupal, zdaj takega zaupanja nimam več. Bolj sem tih, držim se zase. Nimam več poguma in zaupanja, da bi komu kaj povedal. Ker smo se zaradi ukrepov držali vsak zase, smo se odtujili kot ljudje. Učiteljem je šlo le za ocene, sploh nas niso hoteli poslušati, kaj se nam je zgodilo. Naj nas učitelji začnejo malo poslušati in se z nami pogovarjati, ne le o učni snovi, pač pa kot starejši ljudje, ki bi nas morali razumeti. Težko se je v šolo vračati po znanje, če čutiš le pritisk, da je treba dobiti ocene."

To je le nekaj izjav devetošolcev OŠ Dobrova. Ti so skušali ubesediti, kaj vse se jim je med epidemijo, sploh pa v času šolanja na daljavo, zgodilo in katere posledice še zmeraj čutijo. Pogosto smo namreč lahko slišali, da so otroci odporni, da je njihovo doživljanje sprememb v času epidemije močno povezano s tem, kako jim jih prikazujejo in kako jih doživljajo njihovi bližnji, pa da so mladi nekoč brez posledic preživeli še kaj hujšega.

A kaj o tem pravijo sami? Kako so doživljali čase šolanja od doma, kako so doživeli odnose med seboj in kako odnos učiteljev do njih, ko so se vrnili v klopi? Se počutijo slišane in razumljene? In kako čutijo posledice še danes, ko se zdi, da se kolektivno pretvarjamo, da jih ni več?

Na različne stiske in na veliko ranljivost otrok in mladostnikov v naših oddajah opozarjamo že od začetka epidemije. Prav tako pa tudi na to, da je o njih treba govoriti in poiskati pomoč. Ta je dosegljiva tudi po telefonu in spletu, tudi brezplačno, podrobnejše informacije najdete na spletni strani NIJZ.