V srednjih šolah se ta teden končuje prvo ocenjevalno obdobje šolskega leta, ki je po dveh letih, zaznamovanih s šolanjem na daljavo, vsaj malo spominjalo na nekdanjo šolsko normalo. In kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Gostja bo predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni izmed ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec.
Med ranljivimi še zdaleč niso le tisti, ki niso imeli dobrih razmer za šolanje na daljavo, opozarjajo strokovnjaki
Nimamo zares dobrih rešitev niti za nakopičene težave, ki vztrajajo še iz prejšnjega obdobja, še vedno se zdi, kot da jih na ravni države pravzaprav ne iščemo. Nimamo pravih preventivnih programov, nimamo vizije, kako razbremeniti dijake in strokovne delavce. In zdi se, da imamo nove ranljive skupine otrok, in sicer tistih, ki jim vključenost v šole ali vrtce veliko pomeni za njihov zdrav razvoj. In to niso nujno otroci iz nižjih socialno ekonomskih slojev. Za celoto družbo je namreč šolstvo pomemben mehanizem zmanjševanja socialnih razlik. Te so se zdaj razmahnile, ob tem pa so se dolgoletni napori za zmanjševanje socialnih razlik sesuli v letu dni. Podobno, kot so se v tem času bistveno poslabšali kazalniki telesnega zdravja. Zato nas vse, ki se ukvarjamo s psihofizičnim zdravjem skrbi, kako priti na primerljivo raven časov pred epidemijo, pravi predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni od ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec. Na pomanjkanje informacijsko-komunikacijske tehnologije, povezav, prostora za učenje, prehrane, na problem nasilja, zanemarjanja in drugih stisk smo mediji vseskozi opozarjali, morda smo vsi skupaj premalo govorili o tem, da so s svojimi duševnimi stiskami, strahovi, osamljenostjo in negotovostjo ostajali prezrti celo tisti, ki imajo doma vsaj na videz dobre, če ne odlične pogoje za šolanje na daljavo, na otroke iz višjih slojev in tiste, ki so, vsaj po ocenah sodeč, učno zelo uspešni. Kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Kaj bi pomenilo vnovično zaprtje šol?
"Šolsko delo je bilo prilagojeno ravno toliko, kot so se prilagajali posamezni učitelji ali posamezna šola, da je bilo na ravni šole dorečena strategija, kako pristopiti k primanjkljajem v znanju. Težko bi govorili o nacionalni strategiji, v tem smislu ni bilo čutiti prave razbremenjenosti. Ocene v preteklem šolskem letu so ustrezno visoke, ne zdi se, da bi bil prisoten primanjkljaj v znanju, hkrati pa ta primanjkljaj čutijo dijaki in učitelji, seveda zelo različno. To, kar se vidi, je, da so se razlike med dijaki povečale, verjetno tudi med šolami, v tem smislu še malo čakamo končne ocene posledic dela na daljavo."
Natančnega podatka, koliko dijakov je obupalo in šolanja ni končalo oziroma nadaljevalo, svetovalni delavci nimajo, saj za dijake šolanje ni več obvezno. Splošna ocena je, da je več osipa in težav na manj zahtevnih programih. Praksa tudi kaže, da se v tem šolskem letu težje znajdejo otroci z učnimi težavami, z odločbami ali brez, ki na daljavo niso mogli dobiti primerljive pomoči, ki so jim jo učitelji in strokovnjaki ponujali med poukom v šoli.
Le dve leti po prvem zaprtju je šolski sistem nedvomno bolje pripravljen na prebroditev kratkotrajnega šolanja na domu, zato teden ali dva dela na daljavo ne bosta uničujoča, a tudi po vrnitvi v šole bo otroke, mladostnike in strokovne delavce čakal star problem.
"Nimamo res dobrih rešitev, kaj početi s težavami, ki vztrajajo iz prejšnjega obdobja, to je tisto, kar je najbolj skrb vzbujajoče, da stvari, ki so se nam nakopičile, nismo rešili, še vedno nimamo pravih rešitev in še vedno se zdi, kot da jih na ravni države pravzaprav ne iščemo. Nimamo pravih preventivnih programov, nimamo vizije, kako bi razbremenili preobremenjene strokovne delavce, otroke in mladostnike, nimamo strategije, kako doseči boljše počutje in klimo v šoli, ki je sama po sebi zdravilna."
Da so številni otroci ob uvedbi šolanja na daljavo sploh lahko sodelovali pri pouku na daljavo, gre zasluga predvsem številnim donatorjem, ravnateljem, učiteljem in humanitarnim ter drugim društvom, ki so pomagala zagotoviti računalnike oziroma spletno povezavo. Med izstopajočimi je zagotovo društvo Duh časa, ki deluje v Ljubljani in Mariboru. Kljub več tisoč podarjenim računalnikom in več deset tisoč uram prostovoljnega dela po desetletju obstoja zdaj ostaja brez nujno potrebnih prostorov, v katerih bi lahko skladiščili podarjene računalnike in jih popravljali ter pripravljali, da bodo postali okno v svet tistim, ki si jih ne morejo kupiti.
