Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
In kje smo zadnje tedne z debatami o nadzoru?
Ena najbolj vročih tem obcovidnih in obče civilizacijskih debat zadnjih mesecev je nadzor. Najprej pa o lokacijah.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
In čeprav se sliši absurdno, je resnično; najbolj divje debate o nadzoru korporacij, držav in hudobnih posameznikov, nad svobodnim človekom in njegovo svobodno voljo se odvijajo na digitalnih platformah, ki so jih zasnovale ali korporacije, ali države, ali pa hudobni posamezniki.
In kje smo zadnje tedne z debatami o nadzoru?
Povzemimo na hitro. Najpopularnejša izpeljanka nadzora je tista z majhnimi čipi, ki nam jih s cepivom vbrizgajo v telo. Potem so tu še covidna potrdila, pa vse te statistike in evidence, ki smo jim podvrženi, če hočemo v pandemijskem času biti kolikor toliko svobodni.
Ni treba, da nasprotujemo, ali se celo norčujemo iz groženj človekovi zasebnosti in osebni svobodi, ki je omejena z ali resnično, ali namišljeno nujo ob zajezitvi epidemije … Lahko pa opozorimo, kako je takšen nadzor sicer najbolj očiten in vprašljiv, še zdaleč pa ne edini. Medtem ko predvidevamo, kako nas nadzirajo veleumi znotraj globalne zarote, majčkeni, komaj zaznavni nadzori pletejo svojo mrežo okoli naše zasebnosti. Z nadzorom je tako kot z vsemi potencialno nevarnimi procesi, ki grozijo človeštvu; pogosto zaradi dreves ne vidimo gozda.
Zadnje dni je pozornega bralca presenetila novička, da na mejnem prehodu Obrežje že nekaj časa poskusno deluje sistem, ki se povsem samodejno priklopi na "bluetooth" telefona posameznih potnikov, ki se pripeljejo čez mejo. Sistem preizkuša DARS in njegovi odgovorni so navdušeni nad rezultati. S spremljanjem telefonov potnikov bodo lahko obveščali te iste potnike o čakalnih dobah, o zastojih, potovalnem času in podobnih zadevah.
Najprej je ob novici nekoliko zašilila ušesa informacijska pooblaščenka, potem pa smo jih zašilili še v naši skromni oddaji. To pa je tudi vse, kar se šiljenja ušes tiče.
Novica ni izzvala skoraj nobenih reakcij, saj je dosti bolj dramatično sklepati, da se hudobec vozi z mikročipi po vaši limfi, kot da se skriva v nadzorni sobi mejnega prehoda v rumenem površniku, na katerem piše DARS.
Če poenostavimo; vaših življenj vsaj dokazljivo za zdaj še ne nadzorujejo mrakobni geniji iz filmov o najljubšem agentu njenega veličanstva, temveč jih dokazljivo nadzorujejo slovenski cestarji.
Dovolili si bomo nedopustno poenostavljanje in bomo izključno zavoljo naših prejudiciranih sklepanj izpustili bistvene podrobnosti, ki jih navajajo nadzorniki; kako je sistem pravzaprav izjemno varen, kako se pridobljeni podatki anonimizirajo, kar pomeni, da so anonimni, kako se čez nekaj časa zbrišejo in ni nobene nevarnosti, da bi se kjerkoli zbirali in kasneje uporabili za kakšne nečedne rabote. In kako je vse v skladu z zakonodajo.
Se pravi enako kot je v takšnih primerih že navada; zbiralca teh podatkov, ki se je vsega podjetja lotil povsem brez javne debate, pri tem vodi ena sama dobrota in korektnost. Ker bo DARS začel kmalu upravljati tudi s sistemom prihajajoče elektronske vinjete, se bodo nadcestarji kmalu soočili z digitalno reko, ki jo bodo usmerjali, oblikovali in z njo razpolagali po svoji volji.
Verjetno imamo za nadzor nadzornikov kakšno neodvisno institucijo, ki pa se je, kot večina neodvisnih institucij v zadnjem času, skrila v mišjo luknjo.
Če smo se manipulativno izognili pojasnilu tehničnih podrobnosti delovanja sistema, ki se nepovabljen priklopi na vaš telefon in ga nato potuhnjeno spremlja – vse v dobro prometnega obveščanja, pa se ne bomo izognili socialno/filozofskemu vidiku celotne zgodbe.
Mobilni telefon, kamor se podjetni darsovci priklapljajo, namreč ni kar neka naprava. Mobilni telefon je postal v teh dveh desetletjih nebrzdanega razvoja veliko več kot samo elektronsko pomagalo. Postal je človeški alter ego. Za nekatere tudi še kaj več, kar pa že sodi na področje digitalne patologije – ampak tudi povsem normalen uporabnik do telefona goji intenzivno čustvovanje, v njem pa skriva ali varuje najbolj intimne trenutke svojega življenja. Skrivnosti, zasebnost, mnogi celo poslovno ali javno komunikacijo – mnogi celo osebne finance. Mobilni telefon danes razumemo, doživljamo in živimo kot digitalni podaljšek svoje lastne osebnosti. S tem se sicer že vsaj stoletje z velikim uspehom ukvarja znanstvena fantastika, a fenomene, o katerih smo včasih navdušeno brali pri Asimovu, Huxleyju, Orwellu in drugih klasikih, danes živimo.
In potem pride nekakšen paradržavni subjekt, neka organizacija, nek mastodont, ki je v Sloveniji že tako ali tako nedotakljiv zaradi dejstva, da nam omogoča voziti se z avtomobili, kar je posvečeno, bogaboječe in absolutno dobro delo, ter se brez našega vedenja priklopi na naš mobilni telefon. Seveda cestarji trdijo, da ne gre za vdor – da gre komaj za stik, ki ga naprava skoraj ne opazi, kaj šele da bi ga razumela kot pretečega. Ampak če počlovečimo zgodbo: kako pa rečemo tujcu, ki se brez vašega vedenja, bežno in komaj zaznavno dotakne roke vašega otroka?
Človek, ki je na veliko grozo vsakega razmišljujočega, suverenega in pismenega državljana te države spet dobil javno službo in vlogo, se pravi Franc Kangler, je bil pred desetletjem zaradi ideje o podobnem nadzoru z granitnimi kockami pregnan iz mestne hiše …
