Zapisi iz močvirja

Test očetovstva

Obstaja pa način, po katerem bi morebiti le lahko razvrstili potencialne očete naroda in enkrat za vselej končali s to debato

Današnjo oddajo začnimo s pomočjo športne metafore, tako da bo ja razumljiva čim večjemu krogu ljudi. V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.

Zadnji je bil na sporedu pred nekaj dnevi, ko je po naročilu premiera Janše garda slovenske vojske položila venec na spomenik padlim domobrancem. Partizani svojega venca z vladne strani niso dobili in letošnji derbi se je končal z 1 : 0 za domobrance.

Ampak danes nas zanimajo še nekateri drugi vidiki, oziroma postaje Janševega ovenčanja. Garda se je v tistih lepih uniformah, ko gardisti previdno sedajo v kombije, da si ne bi naredili roba, odpeljala še na tri lokacije. Venec je dobil nadomestni premier dr. Bajuk, Drnovšek je dobil svečko in rožico, nato pa so venec položili še na grob dr. Jožeta Pučnika. Ob njegovem je pisalo, da ga je dobil kot oče naroda.

Danes se posvetimo temu slovenskemu politiku v vlogi očeta naroda.

Ko je Pučnik pred leti dobil letališče, smo menili, da gre za zadnjo postajo pri graditvi Pučnikovega kulta osebnosti – a smo se zmotili. Janez Janša je že takrat govoril o njem kot o očetu naroda in kako bo zgodovina to njegovo vlogo prepoznala tudi izven strogo strankarskega, ali Demosovega ali osamosvojiteljskega miljeja. Pa zgodovina očitno nima tega namena, zato jo je treba vsake toliko spomniti s prijateljsko zaušnico.

Dr. Pučniku usoda resnično ni bila mila. Njegova vloga pri osamosvajanju in demokratizaciji Slovenije seveda ni vprašljiva, prav tako je navdihujoče njegovo težko in žrtev polno življenje. Njegov prispevek, vpliv in zapuščina so razumnemu jasni in kot taki tudi zgodovinsko ovrednoteni. Nekako pa se nam dozdeva, da mu vsa šarada z očetom naroda ne bi bila povšeči, zagotovo pa mu ne bi bilo povšeči uporabljanje njegovega imena za paravan politiki, ki ji kot socialdemokrat intimno ni pripadal.

Torej; njegovemu spominu postati "oče naroda", ne gre najbolje. Letališče, imenovano po njem, so brezsramno kupili Nemci; prav tisti Nemci, kjer je našel zatočišče pred preganjanjem v domovini, ali prav tisti Nemci, ki so držali štango domobrancem.

Kakorkoli; na simbolni ravni je nerodno, ali pač značilno, kako simbolno figuro slovenske osamosvojitve zaradi pohlepa slovenske levo/desne tranzicije odkupijo tujci.

Ampak to je šele začetek muk po očetu naroda.

Že sam naziv je butast. Ker če je nekdo oče naroda, mora nekje obstajati tudi mati naroda. Da bi oče sam zaplodil in rodil Slovenijo, je izjemno seksistično in mačistično gledanje, ki je v teh do žensk strpnih časih, ne le nerodno, temveč je zgodovinsko gledano tudi krivično do vseh žensk, ki so aktivno sodelovale v osamosvajanju in graditvi slovenske državnosti.

Mačo gor ali dol, dr. Pučnik se kot oče naroda pojavlja samo v fantazijah največje vladne stranke, na splošno pa ga javnost kot takega ne doživlja.

Kako pa bi ga tudi, ko pa je kandidatov za "očeta naroda" kar nekaj.

In to upravičenih. Če preskočimo cesarja, kralja in maršala, ki so bili "očetje naroda" po "službeni dolžnosti", smo morali počakati na Janeza Stanovnika, ki se je naravno okitil s tem nazivom. Mož je očetovstvo vzel resno in ga resno tudi nosil, akoravno smo danes pozabili, da se je naziv rodil v satirični rubriki tednika Mladina.

Nato se je po logiki stvari prejšnji narod z osamosvojitvijo nehal in leta 1991 se je rodil nov narod, ki je potreboval novega očeta. Resnica je, da Pučnik ni bil in še danes ni edini kandidat za ta naziv. Če naštejemo še ostale može, ki bi morali ob Pučniku na test očetovstva: Milan Kučan, Lojze Peterle, Janez Janša in najbrž celo Dimitrij Rupel.

Kandidati so različni kot le kaj in njihov prispevek k osamosvojitvi bo razdvajal slovenski narod, vse dokler nas dokončno in v celoti ne odkupijo Nemci; tako se celo v naši redakciji težko opredelimo do najprimernejšega kandidata.

Obstaja pa način, po katerem bi morebiti le lahko razvrstili potencialne očete naroda in enkrat za vselej končali s to debato. Vsi morebitni očetje so namreč zasloveli z očitnimi stavki.

Milan Kučan je rekel: "Jutri je nov dan!"

Dr. Jože Pučnik je rekel: "Jugoslavije ni več!"

Lojze Peterle je rekel: "Če je špičasto, bodo vile …"

Dimitrij Rupel je rekel: "Janez Janša je demagog!"

Janez Janša pa je rekel vse ostalo.

glasba

Iskanje, vsiljevanje in fantaziranje o očetu naroda govori le o nečem: da slovenska politika, kakorkoli že sama sebe visokoleteče naziva, ni osvojila niti prve strani, prvega poglavja iz "Demokracije za telebane". "Oče" v narodovem kontekstu poziva na čaščenje patriarhalnih, dinastičnih in pogosto tudi absolutističnih vzorcev v družbi, ki nimajo nič skupnega z Evropo 21. stoletja.