Vroči mikrofon

Smo v obdobju epidemije osamljenosti med starejšimi

O etičnih dilemah v domovih za starejše med epidemijo z dr. Jano Mali

20211011_100925
Dr. Jana Mali
foto: Val 202

Na Fakulteti za socialno delo raziskujejo etične dileme socialnih delavk in delavcev v domovih za starejše med epidemijo, ki je del širšega projekta na temo dolgotrajne oskrbe ljudi z demenco. Nosilka raziskave, izredna profesorica doktorica Jana Mali, pravi, da raziskava kaže, da so socialne delavke, tako kot stanovalke in stanovalci, med epidemijo spregledane: "Ukrepi, ki jih je narekovala država, ki so jih v domovih morali spoštovati, so bili postavljeni tako, da je bil povsem spregledan in neslišan glas stanovalcev. Ni bila upoštevana njihova avtonomija življenja v domu. Nenadoma so začeli veljati ukrepi, ki so povsem prezrli to, da gre za življenjsko okolje ljudi. Zato so ukrepi vzbujali strah, bili so nerazumljivi za stanovalce in jih je bilo težko vzpostaviti."

"Rezultati kažejo, da se bodo razmere, ki so bile v domovih pred epidemijo, v smislu kakovosti življenja zelo počasi vzpostavljale nazaj. Spomin na prekinitev, socialno izolacijo, neke nujne, tudi nerazumljive ukrepe je še tako živ, da se bodo posledice verjetno čutile še dolgo."

Zelo travmatične so bile tudi izkušnje, ko so stanovalci zaradi covida-19 umirali: "Zelo veliko je bilo res travmatičnih doživetij, za katere pa je očitno, da jih bo treba reševati. Ti ljudje bi zdaj potrebovali veliko podpore, pomoči, pogovora o teh temah, prav tako kot zaposleni. Te stiske se niso reševale. To lahko pušča dolgoročne posledice." Strah pred osamljenostjo pa pogosto večji kot pred samo boleznijo zaradi katere so bili ukrepi sprejeti: "Takšni razsežnosti osamljenosti, kot se kaže zdaj kot posledica epidemije, še nismo bili priča. Zdaj smo v obdobju nove epidemije, epidemije osamljenosti starejših."

Ljudje s starostnimi težavami, predvsem pa ljudje z demenco, močno potrebujejo dotik, da vedo, da imajo nekoga ob sebi. Ob odsotnosti stikov je pri številnih bolezen pogosto zelo hitro napredovala. Tudi sorodniki so težko sprejemali ukrepe in jih razumeli.

"Ta občutek, da niso bili zraven, da niso bili prisotni, da niso mogli pomagati, je bil tudi za sorodnike izredno obremenjujoč."

Prakse v domovih so bile različne. V nekaterih, ki so prepoznavali pomen vlaganja v človeške odnose že pred epidemijo, so sorodnikom omogočali stik z umirajočimi: "V domovih, kjer so prepoznali, da je pomembno vlagati v človeške odnose že prej, so ta čut za človeka ohranjali tudi med epidemijo." Nekateri domovi so cone vzpostavljali celo zunaj domov.

"V telovadnicah osnovnih šol. To so povsem neprimerni pogoji z vidika bivanja, življenja ljudi v domu. To niso bili življenjski pogoji, to so bile neke izredne razmere, ki so jih zaposleni vzpostavljali, da bi ohranjali življenja stanovalcev. Vsi zaposleni so delali vse. Ti bivalni pogoji, kot je bilo opisano, so bili na ravni razmer v domovih po koncu druge svetovne vojne, ko smo še govorili, da imamo hiralnice. Kar zadeva bivalne razmere in pogoje, seveda je bila strokovna oskrba na veliko višji ravni. Tudi počutje stanovalcev je bilo na izredno nizki ravni."

Socialne delavke so med raziskavo govorile o tem, da ponekod vodijo evidence cepljenih stanovalcev: "Celo prepričevale naj bi stanovalce, da se morajo cepiti. To so nesprejemljive zahteve, ne samo za socialne delavke. Res se moramo vprašati, kako z navodili, ki jih prejemajo, vodstva domov ravnajo in kaj zahtevajo od svojih zaposlenih. Socialne delavke imajo nešteto vlog. Dodajati nove vloge, ki so vezane na epidemijo, nove evidence, birokratske naloge, ki močno posegajo tudi v etična načela socialnega dela, je povsem nesprejemljivo. Zahtevajo nadzorno funkcijo. Socialne delavke niso policaji, one pomagajo ljudem, da lahko v nekem novem življenjskem okolju zaživijo. In to ne na način, da jih prepričujejo o cepljenju, da spremljajo s seznami, kdo je cepljen in kdo ne, da ljudi ločijo na dobre in slabe. To je povsem neetično za vse poklice v vlogi pomoči, še posebej pa za socialno delo, ki si prizadeva za enakost med ljudmi in pogoje, da bodo vsi dobili enake življenjske pogoje. Te zadeve so izredno problematične." Med epidemijo se je torej izkazalo, da samo institucionalna smer ni prava smer oskrbe.

"V skupnosti lahko razvijemo primernejše oblike oskrbe, kot je samo institucionalna. Potrebujemo tudi institucije za starejše, vendar naložbe samo v graditev domov bodo zgrešene. Razmišljati moramo o tem, da se oskrba začne intenzivno razvijati v skupnosti, v okoljih, kjer ljudje živijo."