Zgodbe

Vitrina Slovenija: Pojdite čim prej!

Dr. Boris Žnidarič o tem, kako in zakaj je Slovenija 25. oktobra 1991 ob 23.45 postala suverena država

jla iz luke koper
Zadnji jugoslovanski vojaki zapuščajo Slovenijo
foto: Bobo

Boris Žnidarič je bil od decembra 1990 do septembra 1993 pomočnik ministra za notranje zadeve in namestnik poveljnika milice (slovenske policije), dejavno je sodeloval na številnih pogajanjih Slovenije z jugoslovansko armado, bil je vodja operativne akcije v Luki Koper ob odhodu JLA iz Slovenije od 20. do 25.oktobra 1991.

Trda in mučna pogajanja v Zagrebu

Med ključnimi dogovori, dogodki, pogajanji, na katerih je temeljila odločitev, da mora jugoslovanska vojska čim prej zapustiti Slovenijo, so zagotovo pogajanja, na katera je na podlagi odločitve slovenskega predsedstva že 3. julija 1991 v Zagreb odpotovala delegacija, ki so jo sestavljali dr. Dušan Plut, član predsedstva Republike Slovenije, Miran Bogataj, namestnik ministra za obrambo, in Boris Žnidarič, pomočnik ministra za notranje zadeve. "3. julija 1991 so se vrstili  že prelomni trenutki v odporu teritorialne obrambe in slovenske milice proti jugoslovanski armadi," pripoveduje Žnidarič, ki razlaga, da je imela v armadi Srbija odločujočo vlogo, zato je šlo tudi za odpor proti srbskemu hegemonizmu.

Na pogajanjih v Zagrebu so se dogovorili o prekinitvi oboroženega spopada, dosegli so tudi to, da se enote razdvojijo.

"To je bil uspeh in začetek dolgotrajnih pogajanj, s katerimi smo dosegli umik jugoslovanske armade iz Slovenije."

Iz Ljubljane so se 3. julija 1991 v Zagreb odpravili z dvema avtomobiloma specialne enote milice, na poti je bilo veliko barikad, morali so se ustavljati in pojasnjevati, kam in s kakšno nalogo potujejo, zato so na pogajanja zamujali. Na letališču Lučko jih je pričakala vojaška policija, v letališkem poslopju so se začela naporna pogajanja. Med prekinitvijo pogajanj je vsak član slovenske delegacije dobil svoj "obliž", človeka, ki ga je spremljal na vsakem koraku. Za Borisa Žnidariča je bil zadolžen generalpolkovnik Petar Gračanin, zvezni minister za notranje zadeve.

Jugoslovanska vojska je takrat zahtevala, da se je treba vrniti na izhodiščno točko, stanje pred 25.6.1991, kot bi se v Sloveniji nič ne zgodilo. Slovenska delegacija na to seveda ni pristala. Pogajanja je jugoslovanska stran nameravala prekiniti, ko so prejeli novico, da so iz Slovenije z vlakom v Beograd pripotovali goli vojaki in zvezni miličniki. Žnidarič je to informacijo preveril, po telefonu je poklical na slovensko notranje ministrstvo in izvedel, da so bili to vojaki, zvezni miličniki in cariniki, ki so zavzeli karavanški mejni prehod in se tam zelo nedostojno obnašali. Čez nekaj dni so jih zajeli, razorožili in jih kot vojaške ujetnike odpeljali v Kranj, kjer so jim vzeli uniforme in jim dali športna oblačila. V Beograd so tako prispeli v trenerkah in ne goli. Ko je Žnidarič sogovornikom orisal dejansko sliko, tudi sramotno početje vojske, milice in carinikov na mejnem prehodu, je s tem umiril napeto situacijo in pogajanja so se nadaljevala.

Brioni – pravica do samoodločbe je živa pravica naroda

Dogovore o podrobnostih odhoda jugoslovanske vojske iz Slovenije je tlakovala tudi Brionska deklaracija (7. julij 1991). Žnidarič je bil član slovenske delegacije na Brionih, kjer so bili glavni pogajalci s slovenske strani predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik skupščine dr. France Bučar, predsednik vlade Lojze Peterle in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. "Občasno je z nami sodeloval tudi  dr. Janez Drnovšek, ki je bil takrat član predsedstva SFRJ in je bil zato v ekipi zveznega predsedstva," je povedal Žnidarič, ki je kritičen do vloge evropske trojke, za katero pravi, da je bila zelo pristranska in nenaklonjena slovenski osamosvojitvi.

"Bili so trdi pogajalci, zlasti Hans van den Broek. Oni so predlagali trimesečno zamrznitev slovenske osamosvojitve, ki so jo obsodili kot enostransko dejanje. Naši pogajalci pa so razlagali, da pravica do samoodločbe naroda ni enkratna, da je živa pravica naroda."

Zakaj je Mesić na Ohridu glasoval proti

Končna odločitev o odhodu JLA iz Slovenije je bila sprejeta 18. julija 1991 na Ohridu: "Takrat je zvezno predsedstvo odločalo o predlogu dr. Drnovška. En član predsedstva je bil zadržan, šest jih je glasovalo za, Stjepan Mesić pa je temu, da se jugoslovanska vojska umakne iz Slovenije, nasprotoval." Žnidarič predvideva, da je Mesić glasoval proti,  ker se je bal, da bi se enote armade na Hrvaškem, kjer so že potekali spopadi, okrepile z vojsko, ki bi se vračala iz Slovenije.

"Hrvaška je imela takrat 12 odstotkov srbskega prebivalstva, v Sloveniji je bilo srbskega življa veliko manj. Slovenija ni bila strateška tarča velike Srbije."

Veliki vodja

Poleg enotnega in učinkovitega slovenskega odpora teritorialne obrambe, milice in civilnega prebivalstva proti armadi, ki je JLA prisilil k umiku, je bila vojska pripravljena zapustiti slovensko ozemlje tudi zaradi tega, ker je vedela, da jo čakajo vojaške operacije na Hrvaškem in v Bosni. Veliko zaslug za odhod tuje vojaške sile, kar je z našo osamosvojitvijo in vojno v Sloveniji postala jugoslovanska arnada, pa je treba pripisati tudi uspešnim slovenskim pogajalcem.

"Ob peti obletnici v Kopru sem izjavil, da je bila to naša diplomatsko-policijsko-vojaška zmaga. Čez eno uro me je klical veliki vodja, da govorim neumnosti. Odvrnil sem mu, da je bilo v vojni, v kateri sem sodeloval jaz, tako, da pa ne vem, v kateri vojni je bil on."

Ko Žnidariča vprašamo, kateri veliki vodja je bil to, z nasmehom odgovori: "A moram res povedati še ime in priimek?"

Do odgovora pa smo prišli po drugi poti. O brionskih pogajanjih je namreč Žnidarič napisal zabeležko na 12 straneh. Povedal nam je, da se je ta zapis brez njegovega soglasja pojavil v knjigi, na katero sta ga, ko so se srečali v slovenski skupščini, opozorila Milan Kučan in Marjan Šiftar, ki sta ga takrat spraševala, kako to, da je prodal svoje brionske zapiske. Ker Žnidarič ni razumel, o čem govorita, sta mu pojasnila, da je njegova brionska zabeležka objavljena v knjigi Premiki avtorja Janeza Janše.

Poražena jugoslovanska vojska zapušča Slovenijo, evropski sladoledarji in dogovori o podrobnostih odhoda JLA

Že 23. julija 1991 se je začela jugoslovanska vojska s slovenskega ozemlja umikati s svojim orožjem in težko mehanizacijo. Zakaj so ji pustili, da je vse to odpeljala iz Slovenije?

"Poletje 1991 je bilo zelo delovno in dinamično. Po brionskih pogajanjih in sprejetju Brionske deklaracije so evropski opazovalci spremljali, kako se ta sporazum uresničuje v praksi, na eni strani smo imeli vrsto operativnih in tehničnih problemov z jugoslovansko armado, ki se je pripravljala na odhod, pa tudi z opazovalci Evropske unije, ki so včasih zelo pristransko delovali v prid jugoslovanske armade." Boris Žnidarič je takrat vodil skupino, ki je spremljala evropske opazovalce. Zaradi belih uniform so jim skrivaj rekli sladoledarji.

"V tem času je bilo veliko pogajanj tudi na lokalni ravni, kjer so se pojavljali številni družinski in medsosedski problemi, saj prebivalci pripadnikov jugoslovanske vojske niso več prijazno sprejemali. Milica je reševala te težave, mirila spore, da bi ti ljudje lahko čim prej odšli."

Vojska se je najprej umikala v vojašnice, kjer je ostala  brez elektrike, vode, hrane, surovin, pri tem je imela izjemno vlogo slovenska civilna obramba.

"Življenje v vojašnicah je postalo skorajda neznosno. Tam niso bili samo poklicni vojaki, ampak tudi naborniška vojska iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, veliko Slovencev, Hrvatov, Makedoncev je dezertiralo, armada je tako postajala vse bolj srbska vojska, ki pa je bila zelo osiromašena in onesposobljena."

V kot stisnjena vojska je zaradi vsega tega postajala tudi zelo nepredvidljiva. "Generalštab armade je še vedno računal na to, da se bodo zadeve uredile v njihovo korist, da bo vojska spet udarila. A to se k sreči ni zgodilo."

V dneh, ko je vojska bežala iz Slovenije in pri tem še ni bilo nobenih omejitev, je s seboj odpeljala težko mehanizacijo, tanke, raketne sisteme ...

"Na nek način smo bili kar zadovoljni, da se to dogaja, čeprav so odpeljali zelo dragoceno tehniko, za katero je slovenski proračun veliko prispeval, a to je za nas takrat predstavljalo predvsem veliko breme in nevarnost.  Armada ni spoštovala dogovorov, zato je bilo najbolje, da se čim prej umakne iz Slovenije. Tudi zaradi tega nismo zaostrovali odnosov. Želeli smo, da čim hitreje odidejo iz Slovenije."

15. oktobra 1991 so prišli člani slovenske delegacije, med katerimi je bil tudi Žnidarič, na pogajanja v Beograd s slovenskimi potnimi listi. Na beograjskem letališču so jim policisti povedali, da ti dokumenti niso veljavni. Ko so člani delegacije omenili, da so prišli na sestanek h generalu Kadijeviću, se je srbski uradnik  v trenutku zresnil in čez nekaj minut so jim prišli povedat,  da je vse urejeno. Ko so na poti proti generalštabu videli dolge vrste na bencinskih črpalkah, je Boris Žnidarič voznika vprašal, če imajo težave s pomanjkanjem bencina. Iznajdljivi voznik mu je razložil, da je bencina dovolj in da so vrste zato, ker so delavci na črpalkah počasni.

Zaključna operativna akcija v Kopru

Na pogajanjih, ki so bila 15. oktobra v Beogradu, so prvič omenili, da naj bi se ostanki armade na koncu umaknili iz Kopra. Morska pot je bila za armado primernejša, ker se je tako izognila hrvaškemu ozemlju in Bosni. 19. oktobra 1991 je bil Boris Žnidarič imenovan za poveljnika operativne akcije umika jugoslovanske vojske iz Luke Koper. Akcijo so vodili slovenski miličniki, Žnidaričeva namestnika sta bila Anton Vereš in Franci Knaflič iz republiškega štaba teritorialne obrambe, sodelovali so inšpektorji iz uprave za notranje zadeve Koper, operativci iz posebne enote milice Koper, specialna skupina ministrstva za obrambo iz Kočevske Reke, vsega skupaj je bilo v ta zahtevni projekt vključenih več kot 150 ljudi.

Z armado je bilo dogovorjeno, da lahko na plovila vkrcajo 200 nebojnih in eno bojno vozilo, ki je bilo namenjeno tujemu naročniku, vojakom je bila dovoljena tudi osebna oborožitev.

"Ne glede na to so imeli vojaki pri sebi celo po dva ali tri kose orožja, a nismo komplicirali. Pojdite čim prej, smo rekli. Marsikaj so skrivali po torbah in v prtljažnikih osebnih avtomobilov. Nekega oficirja smo dobili z zajetnim kupom deviz, za katere ni imel nobenih dokazil."

Dr. Boris Žnidarič je povedal, da so se izogibali  konfliktnim situacijam, saj bi lahko kdo izgubil živce, prišlo bi do incidenta ali oboroženega spopada. "Luka Koper je na občutljivem območju tik ob državni meji, zelo pomemben kompleks objektov, naš cilj pa je bil, da čim prej in s čim manj nevšečnostmi opravimo svojo nalogo. 26. oktobra sem ob enih zjutraj vse pohvalil za profesionalno opravljene naloge. Profesionalno pa pomeni strokovno in etično. Z naše strani incidentov ni bilo, na drugi strani pa jih je bilo več." 21. oktobra je na primer ladjo Galeb spremljal vojaški rušilec Koper. Žnidarič je zahteval umik rušilca iz naših teritorialnih voda in predstavnikom JLA obljubil, da bodo s slovenske strani orožje obrnili stran od Galeba in puške usmerili v tla. "Vojaški patruljni čoln P-636 je iz slovenskega morja izgnala pomorska milica iz Kopra s svojim lesenim čolnom M-44," pripoveduje Žnidarič, ki se spominja, da je iz Luke Koper v tistih štirih dnevih odšlo od 3200 do 3400 ljudi, med njimi največ vojaških oseb, bilo pa je tudi nekaj civilistov. Na ladje so vkrcali še približno 210 vozil. Za natančno popisovanje ni bilo časa.

25. oktobra 1991 sta bili zadnji ladji, ki sta pripluli po tisto, kar je v Sloveniji še ostalo od poražene jugoslovanske armade, malteški trajekt Venus in manjši trajekt jugoslovanske vojaške mornarice PO-09.

"Na Venus in PO-09 smo  25. oktobra vkrcali zadnja vozila in zadnje vojake. Ob 23.45 so  zapustili ozemlje Slovenije, ko so stopili na tuje ozemlje, na malteški trajekt Venus in na jugoslovanski trajekt PO-09. Zato je dan suverenosti 25.oktobra. Iz Luke Koper so izpluli nekaj minut čez polnoč, malo kasneje so zapustili slovenske teritorialne vode. Po Sloveniji je bilo opolnoči živahno, saj se je znebila tuje vojaške sile in tudi evropskih opazovalcev, kar pomeni, da je dosegla svojo suverenost."

Častni pozdrav zastavi Republike Slovenije, Luka Koper, 26.10.1991 ob 1.00

foto: Zdravko Primožič

 

Pregled enote, Luka Koper, 26.10.1991

foto: Zdravko Primožič

 

Boris Žnidarič se zahvaljuje članom poveljstva operativne akcije, Luka Koper, 26.10.1991

foto: Zdravko Primožič

 

Zahvala članom poveljstva iz vrst TO, Luka Koper, 26.10.1991

foto: Zdravko Primožič

Trije slovenski prazniki so povezani z našim osamosvajanjem: dan samostojnosti in enotnosti (26.12.), dan državnosti (25.6.) in dan suverenosti (25.10). Kakšen pomen pripisuje dr. Boris Žnidarič dnevu suverenosti?

"Dan suverenosti je zaključek procesa osamosvojitve slovenskega naroda in slovenske države.  Zame je to pomemben praznik."

Pismo predsedniku države

Januarja 2016 je dr. Žnidarič napisal javno pismo, ker je bil  zelo razočaran nad odnosom predsednika države do dneva suverenosti.

"Res je, po treh mesecih in po tehtnem premisleku sem napisal to pismo. Če bi ga napisal takoj, bi bilo še bolj žolčno in še več ogorčenja bi bilo v njem. Predsednik države mora vendarle spoštovati zgodovinski dogodek, za katerega smo nekateri tvegali življenja za razliko od drugih, ki jim tega ni bilo treba."

25. oktobra 2015 je bil Žnidarič povabljen v predsedniško palačo, v neformalnem pogovoru pred uradnim delom pa ga je predsednik RS Borut Pahor spraševal, kaj misli o tem prazniku, Pahor mu je med drugim povedal, da je po njegovem mnenju (osamosvojitvenih) praznikov preveč in da ne ve, kako bi svojemu sinu razložil, kakšen praznik je dan suverenosti.

"Vprašal me je še, če znam našteti te praznike, da jih je preveč in da bi bila dovolj samo dva. Povedal sem mu, da je dan suverenosti logičen zaključek procesa osamosvojitve in da si slovenski narod ta praznik zasluži."

Kaj bi moral mlad človek vedeti o dnevu suverenosti?

"Mlad človek bi moral biti ponosen, da smo to dosegli, moral bi si prizadevati, da samostojnost in suverenost Slovenije ohranimo za naslednje rodove."

V našo vitrino, ki nastaja ob 30-letnici Slovenije, je dr. Boris Žnidarič postavil štiri fotografije novinarja in fotoreporterja Zdravka Primožiča, ki je oktobra 1991 zabeležil zaključek operativne akcije odhoda jugoslovanske vojske iz Luke Koper.