V sredo

Prišli, ostali in zmagali

Zgodbe sedmih športnikov, za katere se je Slovenija iz postojanke sredi kariere spremenila v nov dom.

V sredo 3
foto: Val 202

Ob 30. obletnici samostojnosti Slovenije smo prepletli zgodbe nekaterih izpostavljenih športnikov, ki so v Slovenijo iz tujine in iz takšnih ali drugačnih razlogov tu ostali vse do danes, večina je na mednarodnih tekmovanjih tudi zastopala Slovenijo.

Denimo namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je za Slovenijo nastopil na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, v Londonu leta 2012, v Riu de Janeiru leta 2016 in v Tokiu leta 2021.

Za uspeh mora biti prisoten tudi kanček talenta

"Kot otroci v Bosni smo se veliko podili po nogometnih igriščih. Mojemu očetu, ki je tudi trener namiznega tenisa, gre zahvala, da me je pripeljal v ta šport. Ne vem, kako bi se vse skupaj zvrstilo, če bi se zares podal v nogomet." - Bojan Tokić

Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.

Večjo tremo sem imela na intervjuju v slovenščini kot pa pri skakanju na olimpijskih igrah

"Slovenija mi je dala veliko, tukaj imam veliko prijateljev, dobro se počutim, blizu je morje, blizu je tudi smučišče. Dala mi je eno novo življenje, s katerim sem zelo zadovoljna." - Marija Šestak

Devetinštiridesetletni Kliton Bozgo je v Maribor prišel z 22 leti. Zvezdne trenutke v nogometni ligi prvakov je doživel prav z vijoličastimi. Vmes je igral za Olimpijo, pozneje še v Avstriji. Dvakrat je bil najboljši strelec slovenske lige.

Za vsakega nogometaša je čast, da igra za svojo državo 

"Odločil sem se za Maribor. Zelo dobra izbira. Prvič sem igral za Maribor, žena je iz Maribora, poročila sva se na ljubljanskem gradu. Ko sva dobila datum za poroko, je prišlo vabilo iz reprezentance za isti dan." - Kliton Bozgo

Jakov Fak je za slovensko biatlonsko reprezentanco začel nastopati leta 2010 in takoj začel nizati uspehe. Ko je prišel v Slovenijo, je čutil, da se mora znova dokazati in da kolajne, ki jih je osvojil prej, ne veljajo nič več.

Medalje doma nimajo posebnega mesta, športniki vedno stremimo k novim uspehom

"Moj dom je zdaj tu, tukaj se počutim dobro. Mislim, da so me ljudje sprejeli in tudi jaz sem sprejel večino dobrih stvari, ki jih Slovenija ponuja." - Jakov Fak

Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Svoje življenje je posvetila športu, a nikoli si ni predstavljala, da bo trenerka.

Moj cilj je biti najboljši

"Ko sem igrala za slovensko reprezentanco sem dobila slovensko državljanstvo. Ukrajina ne dovoli dvojnega državljanstva, zato sem morala ukrajinski potni list vrniti in ostal mi je samo slovenski." - Nataša Derepasko

Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.

Počutim se kot Slovenec, a ne zanikam svojih korenin

"Slovenijo sem poznal. Mislil sem, da bom ostal petnajst dni, pa sem tu že 29. leto. Leta 1992 sem imel 16 let. V Slovenijo sem prišel ambiciozen, kar ni slabo, potem pa sem doživel, da ni bilo tako, da so bili drugačni časi." - Zoran Jovičić

Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.

Živim v najlepšem mestu, ki me spominja na Gruzijo

"Saj veste, kaj pravijo. Od koder je tvoja žena, od tam si tudi ti. Moja žena pa je iz Ljubljane. Živim v najlepšem mestu, ki me zaradi zelene narave spominja na Gruzijo." - Vladimer Boisa