Evropa osebno

Antarktika si te želi mrtvega od dneva, ko si stopil nanjo

Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost

IMG_6206
Robert Swan
foto: Val 202

Robert Swan je pustolovec, ki je svojo radovedno naravo odkril že pri enajstih letih. Ko so številni otroci razmišljali o igračah ali kakšnih prostočasnih dejavnostih, je Swan razmišljal o hoji. In ne o kakršni koli hoji, temveč si je v mislih risal prostrane ravnine južnega in severnega tečaja. Osredotočenost na cilj je bila tako jasna, da se mu je dvajset let pozneje želja uresničila.

"Potreboval sem sanje. Mislim, da sem tisti tip človeka, ki bi sicer lahko v nekem trenutku zašel s poti, zato sem potreboval nekaj, kar bi me zaposlilo, mi jemalo energijo. In vedno sem imel občutek, da je Antarktika zelo poseben kraj. Zelo sem bil osredotočen na cilj, ampak pot do uresničenja sanj nikakor ni bila enostavna."

Prehodil je južni tečaj. Nato pa še severnega. Od prve stopinje na Antarktiki naprej se je zavedal, da bo to odkrivanje postalo njegovo življenje. Sebe sicer ne označuje za raziskovalca, temveč za ljubitelja narave in ozaveščevalca o nujnosti njenega ohranjanja.

"Na južni tečaj sem šel pri 29 letih, bil sem najmlajši v ekipi, vsi drugi so bili sredi 30-ih. Bil sem mlad, pred tem nisem počel ničesar. Nikoli nisem bil raziskovalec, ne znam krmariti ladje, sovražim mraz in če sem iskren, imam boljše reči za početi v življenju kot živeti v šotoru z zaudarjajočimi ljudmi."