Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Beseda je konj in včasih je dobro premisliti, preden beseda postane javna
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenskih Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan. Se pravi, če hočemo vedeti, kako bomo živeli jutri, če hočemo ponovno izvedeti, kako smo živeli včeraj, in če slučajno ne vemo, kako živimo danes, je treba poznati programske usmeritve, resolucije in potek kongresa SDS. Gre za največjo in najbolje organizirano politično stranko v Sloveniji, ki si kot taka zasluži našo pozornost in ji po logiki stvari tudi pripada dragoceni programski čas.
Ker je bil kongres vsebinsko bogat in obsežen, se posvetimo drobnemu trenutku, ki neposredno vpliva na naša življenja, usodo in poklicno integriteto. Gre sicer za neprofesionalno privatizacijo javnega medija, ampak zaradi aktualnosti verjamemo, da bo občinstvo to rahlo nenačelnost spregledalo.
V vročici kongresa, tam čisto blizu klimaksa, je namreč vstal državni sekretar na notranjem ministrstvu Božo Predalič in predlagal, da v eno od petih resolucij kongresa dodajo dopolnilo, da: "velik del odgovornosti za stanje duha v družbi, v katerem je možno, da skrajno levičarske ideje postanejo sprejemljive v javnosti, nosijo nekateri slovenski mediji, z javno radiotelevizijo na čelu!".
Ker smo javna radiotelevizija, oziroma vsaj javni radio, oziroma njegov drugi program, oziroma Val 202, se moramo zazreti predlogu dopolnitve resolucije v samo bistvo.
Predlog dopolnila je bil ob navdušenju sprejet, z enim samim glasom proti. Pa še ta delegat se je znašel v zadregi, ker piše in je z levo in se mu je zdelo nenačelno, da bi za preganjanje levičarjev dvignil levico.
Na prvi pogled je bilo sprejetje resolucije plod ikonografije, ki jo poznamo iz podobnih baročnih kongresov. Svojevrstno stopnjevanje kongresne evforije bi nato pripeljalo do tega, da vstane drugi delegat in ob še večji aklamaciji predlaga postavitev mavzoleja dr. Jožetu Pučniku in potem svojo pozicijo v stranki utrdi še tretji delegat, ki predlaga dosmrtno predsedništvo za Janeza Janšo. Na srečo do takšnega pridevniškega stopnjevanja ni prišlo, ker so se zadovoljili z desnim pridevniškim dopolnilom, za katerega je "javna RTV" vedno dobrodošla!
Ampak resolucija kljub svoji ostrini, na katero se – začuda – vrhovi naše hiše še niso odzvali, nosi v sebi tudi kal pogube. Izrečeno je vsake toliko tudi dobro preveriti. Sploh če gre za kongres. Jasno je, da delegate po dolgotrajnih govorih in nagovorih in zgodovinskosti trenutka včasih zanese. Razumemo tudi, da je človek popoldne, ko se družabni del kongresa in obet ritoznojčana v plastičnem kozarčku zdi neskončno daleč, izjemno utrujen, a beseda je konj in včasih je dobro premisliti, preden beseda postane javna.
V naši skromni redakciji smo nad dejstvom, da živimo in delamo v kolektivu, ki pomaga širiti skrajne, pa čeprav levičarske ideje, ostali šokirani. Skrajnosti vseh vrst so zavržna rabota in lotili smo se natančne analize, skoraj že lova na skrajne levičarske ideje v programih naše hiše. Iskali smo jih v otroških redakcijah obeh medijev, iskali smo jih znotraj orkestra, kjer so trobilci, sploh v času epidemije res nekoliko skrajni, a težko bi trdili, da so levičarji. Potem smo jih iskali znotraj tehničnih služb, v dnevnopolitičnih redakcijah, pa v izobraževalnih, dokumentarnih in zabavnih vsebinah; naj nam bo oproščeno, a nič podobnega nismo našli. Za naš okus je bilo idej celo premalo, kaj šele onih levičarskih, sploh pa nismo našli skrajno levičarskih.
Pri čemer trčimo ob problem. Sekretarja na notranjem ministrstvu, gospoda Predaliča, ne moremo obtožiti, da laže. Notranje ministrstvo ni kar nekaj v tej državi; ni kmetijsko ministrstvo, ali bog ne daj, ministrstvo brez listnice. Gre za strumne naslednike ministra Gregorja in da ga ne postavimo na laž ter mu pridemo vsaj malo nasproti, bomo sekretarju pomagali s tem, da bomo v okviru naše oddaje predstavili skrajno levičarsko idejo, ki jo bo lahko nato sekretar Božo prišil na pravičniški prapor iskalcev skrajnih idej. Vemo, da so na kongresu SDS brali avtorsko poezijo, mi se bomo, v umanjkanju muze, zatekli k prepevu …
Ringa, ringa, raja,
Kučan pa nagaja
Engels pa priteče,
pa vse na tla pomeče
Lenin kikiriče,
Marxa, Tita kliče.
Rosa kokodajsa,
ker je znesla jajca.
Resnično upamo, da bo ta skrajno levičarski prispevek dal vsebino amandmaju k resoluciji o medijih in s tem kongres SDS, naše največje in najbolje organizirane politične stranke, tudi vsebinsko zašpilil kot uspešen in v vseh pogledih popoln.
In ker je bila naša skrajna ideja zapisana v obliki izštevanke, moramo končati z obveznim
Vija, vaja.
Ven.
