Uvedba radarjev v Mariboru, množice na ulicah in trgih, odstop mariborskega župana, protesti po vsej Sloveniji, padec vlade … Dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in Igor Koršič se spominjajo, ocenjujejo, primerjajo …
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30.obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc
Mariborske in vseslovenske vstaje 2012–2014
V kratkem pregledu slovenskega protestništva se spominjamo množičnih vstaj, ki so se konec leta 2012 začele v Mariboru, povod zanje so bili radarji, zaradi splošnega nezadovoljstva pa so se protesti kmalu razširili po vsej Sloveniji in vrstili tja do junija 2014. O mariborskih in vseslovenskih ljudskih vstajah, razlogih zanje, zmagah, porazih in vlogi družbenih omrežij govorijo dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in dr. Igor Koršič.
Dr. Boris Vezjak, profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik o uspehih in dosežkih mariborskih, pa tudi vseslovenskih vstaj v obdobju med letoma 2012 in 2014, pa tudi o protestih danes.
"Po naravi sem zmerni pesimist, menim, da nismo kaj dosti napredovali, pa tudi naučili se nismo veliko iz teh vstaj. Ocene so različne. Nekateri so pričakovali, da bodo te vstaje zrušile kapitalizem, a ga niso. Niti minimalna pričakovanja se niso uresničila. Vstajniški župan je bil neuspešna izbira, ni se izkazal. Ali so te vstaje poskrbele za premisleke o spremembi volilnega sistema? Mislim, da niso. So vpeljale nekakšno obliko neposredne demokracije? Mislim, da v glavnem ne. Vseslovenska ljudska vstaja ni pripeljala do odstopa predsednika Janeza Janše, šlo je za kombinacijo različnih vplivov, mislim, da je bil močnejši vpliv zagata v zvezi s poročilom KPK, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič."
Maribor je dal navdih za vseslovenske ljudske vstaje, ki so se razširile in nadaljevale po Sloveniji.
"Nekako se je takrat zdelo, da se da s protesti detronizirati oblastnika. Zdaj imamo pred seboj nemogočo nalogo. Protesti, ki potekajo zadnje leto in pol, naskakujejo oblast, ki se ne bo pustila kar tako detronizirati. Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."
Še malo manj znano dejstvo iz obdobja mariborskih vstaj: dr. Boris Vezjak je soavtor gesla Nesimo jih vun!
Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Ćosić je tudi upornik in predvsem strateg protestov … Protestništvo je stanje duha, značajska črta, pravi Ćosić, ko opisuje svoje obdobje disidentstva in uporništva.
"Večina ljudi, s katerimi prijateljujemo, je že od nekdaj vpletena v zastavljanja težkih vprašanj o svetu. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine."
V zadnjih letih se protesti dogajajo tudi na spletu. Kako so se zaradi tega protesti spremenili in v kolikšni meri jim lahko splet koristi ali škodi?
"Pomembno je, da razumemo, za kaj so družbeni mediji dobri in za kaj niso. Facebook in Twitter sta odlična za mobilizacijo, da povabimo ljudi na protest, niso pa dobri za vodenje, koordinacijo, vsebinsko sodelovanje. Še vedno moraš zbrati ljudi, ki se morajo pogovarjati. Super je, da se z njimi naredi žur, niso pa za žuranje. Analogni aktivizem je še vedno nujen."
Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike zelo kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar, eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju Vseslovenskih ljudskih vstaj (VLV), ki se je leta 2012 začelo v Mariboru in razširilo po vsej Sloveniji, konec leta 2013 pa je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov.
Uroš Lubej pravi, da so bili razlogi za protestno gibanje od leta 2012 do 2014 večplastni, od korupcije na lokalni in državni ravni, ukrepov, ki so stiskali in zelo prizadeli prebivalstvo, pa do krize demokracije, saj je bil takrat pri ljudeh prisoten zelo močan občutek, da nimamo več vpliva na ključne odločitve. Med vstajami je Lubej povedal, da so nasprotniki zagnali svojo protipropagandno mašinerijo.
"Ta mašinerija je bila v primerjavi z našim komuniciranjem v zelo podrejenem položaju. Uspelo nam je, da smo vsako njihovo potezo že vnaprej predvideli in da smo jo obrnili proti oblasti, kar je tudi eden izmed razlogov, da so bili ti protesti vsaj v točki rušenja vlade uspešni. Če omenim njihovo označevanje organizatorjev protestov kot posameznikov, ki so nekakšni ilegalni organizatorji, zaradi česar smo bili deležni ovadb, se je tudi to obrnilo proti njim, kot dokaz, da so bili protesti res spontani. Imenovali so nas zombiji, levi fašisti, Kučanovi ali pa Golobičevi plačanci, kar pa ni imelo večjega vpliva na javno mnenje ali na nas. V tej propagandni vojni smo bili močnejši. Takrat, ko so organizirali neki antiprotest, smo imeli toliko simpatij pri ljudeh, da smo bili na to opozorjeni, zato smo prvi obvestili javnost, da SDS organizira isti dan svoj shod. Njihov PR, ki je sledil, je bil prepozen. V prvi fazi smo bili uspešnejši od uradne mašinerije."
Ko ga vprašamo, kaj pa upornik v njem, kaj se dogaja z njim, Lubej pravi, da je na neki način to poglavje za njim.
"Uporništvo ni za mano, ker sem po duši bolj upornik kot politik. Morda je moja novinarska dediščina iz mene naredila nekoga, ki razmišlja kritično, ki ponuja tudi neke rešitve, ni pa mi blizu sedenje za političnimi omizji, izgubljanje časa, ki je namenjen filozofiji, poučevanje, ko lahko narediš transformacijo pri osebi, skupini, razredu in tudi pri sebi. Boj za oblast znotraj parlamentarizma se mi zdi izguba dragocenega časa in življenja, ki ju imaš. To je neko poglavje, ki je za mano, ki sem ga zaprl, tudi zaradi napak, ki sem jih naredil kot politik, vprašanje, ali bi lahko ustvaril okrog sebe energijo, s katero bi lahko dosegel spremembe. Vesel sem, da uporništvo ni mrtvo in da se je ta energija zdaj tudi izrazila."
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. "Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati," pravi Igor Koršič, ki se spominja, kako je bil razočaran, ko je po padcu Janševe vlade leta 2013 protestniška energija padla.
"Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo."
Kako pomembna je ulica pri iskanju rešitev?
"Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko."
V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel.
Po vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo. Najprej je sicer napadel politiko, ker je za kulturno ministrico imenovala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič pojasnjuje, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko, ki je prišla v KOKS in jih vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo: "Tako se mi je zdelo, da bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, zato sem postal svetovalec."
Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja neko moč, ki je na voljo politikam za manipulacije.
"Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Odgovorna politika goji strokovno, visoko profesionalno uradništvo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitnejše se to dogaja z zdajšnjo vlado."
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Razširjenim pogovorom z gosti lahko prisluhnete tukaj:
