Zgodbe

Vitrina Slovenija o protestih: Uroš Lubej, novomeški čuvar

Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami

0
Uroš Lubej: ''Po duši sem bolj upornik kot politik.''
foto: Tatjana Pirc

Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar (2012–2017), eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj 2012–2014. Konec leta 2013 je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov.

Uroš Lubej pravi, da so bili razlogi za protestno gibanje 2012–2014 večplastni, od korupcije na lokalni in državni ravni, ukrepov, ki so stiskali in zelo prizadeli prebivalstvo, pa do krize demokracije, saj je bil takrat pri ljudeh prisoten zelo močan občutek, da nimamo več vpliva na ključne odločitve. Na vse to je Uroš Lubej opozarjal tudi v lokalnem mediju Novomeški čuvar.

Uroš Lubej: Vrniti se moram 30 let v preteklost, da to zgodbo pojasnim. Tudi jaz sem bil na protestih na Roški, bral sem Mladino, konec devetdesetih, ko sem bil študent, smo v Novem mestu ustanovili revijo Park, ki se je zgledovala po Mladini, ki za fokus ni vzela državne, ampak novomeško politiko. Park je bil časopis z majhno naklado, ki ga je bralo nekaj sto Novomeščanov, je pa združeval lokalno intelektualno sfero, ki je kritično vrednotila številne vidike lokalne politike. Ko se je obdobje Parka okrog leta 2011 končalo, sem se odločil, da po kakšnem letu ustanovim medij, ki je deloval kot neke vrste blog, z Novomeškim čuvarjem sem želel nadaljevati dediščino, h kateri sem se zavezal z revijo Park. Čuvar je nastal ravno v tem revolucionarnem letu vzporedno z vsemi dogodki, ki so potekali po Sloveniji. Razkrival je zgodbe, tako zelo brutalne in neskrito politično koruptivne, izbruhnile so skupaj s silovitimi protesti v Mariboru, Ljubljani, Novem mestu in številnih drugih mestih po Sloveniji.

Kakšno vlogo je imelo v teh protestih Novo mesto?

V Novem mestu so bile politične razmere podobne mariborskim. V Novomeškem čuvarju smo razkrili neko pogodbo med tedaj vladajočo stranko Zvezo za Dolenjsko in Slovensko ljudsko stranko o tem, kako si bodo po morebitni zmagi njihovega župana (2010) razdelili stolčke ne le v politični, ampak tudi v drugih sferah (javnih podjetjih itd.). Pogodbo smo v reviji razkrili septembra 2012, ta moja preiskovalna novinarska zgodba je zaradi svoje brutalnosti postala nacionalna, opazili so jo mediji in širša javnost. V času mariborskih protestov sem v Čuvarju objavil tudi pobudo o ljudski nezaupnici, da bi dali ljudem možnost odpoklica župana ali poslanca, lahko tudi vlade, ki pred koncem mandata izgubi zaupanje volivcev. Ta pobuda je takrat doživela zame zelo presenetljiv odziv, saj je bilo pod to peticijo v nekaj dneh zbranih 30.000 podpisov.

Ste pri odzivih na vaše delovanje in pri izražanju podpore na lokalni in nacionalni ravni opazili razlike?

Uroš Lubej: Na lokalni ravni se je pokazala sprevrženost tako desne kot tudi kvazi leve uveljavljene politike v tistem času, od SDS, SLS, Nove Slovenije, do ostankov LDS, SD, Pozitivne Slovenije. Ta skorumpiranost, ciničnost političnih elit, oligarhije, ki jo na nacionalni ravni dojemamo kot dva nasprotujoča si pola, ki med seboj tekmujeta, je na lokalni ravni videti veliko bolj preprosto in enostavno. Šlo je za trgovino, ki je bila na tako imenovani levi strani zelo podobna ali pa še bolj brutalna. Na lokalni ravni je bila sprevrženost slovenske politike po dvajsetih letih od osamosvojitve neposredno vidna vsakemu, ki je to hotel videti. Ne morem pozabiti tako imenovanih levih voditeljev, ki so v Novem mestu podprli ljudi, za katere smo mi vedeli, da se gredo politični klientelizem in korupcijo, prišli so v Novo mesto in jih podprli kot svoje kandidate na županskih ali na državnozborskih volitvah. Mi nismo bili tako naivni, vsaj nekateri ne, da bi mislili, da je treba zamenjati vse, da morajo priti novi ljudje. Ena izmed naših zahtev je bila, da se obstoječe stranke reformirajo, da same s seboj obračunajo in pokažejo pot naprej, kot sta se na primer v osemdesetih reformirali Zveza komunistov Slovenije ali ZSMS. Ta sprememba znotraj teh obstoječih strank je nekako omogočila prehod v samostojno demokratično Slovenijo.

Menite, da imajo politične stranke takšno notranjo moč za lastno spreminjanje?

Uroš Lubej: Ravno v tem smislu so stranke razočarale pričakovanja ljudi.

Kaj je tisto, kar sproži upor?

Uroš Lubej: Protesti se po navadi zgodijo nepričakovano, pogosto tudi v napačnem času, ko se lahko zgodi, da ne uspejo. Je pa res, da se lahko tudi ne bi zgodili. Bila je potrebna ta iskra iz Maribora, radarji, čeprav so bile hujše stvari kot radarji, ki jih je naredil Kangler. Težko je povedati, kaj je tisto, kar bo ljudi potegnilo na ulice, po navadi je to naključna stvar, ki pa je v pravem trenutku sprožena, se zgodi iskra, nasilna ali napačna reakcija oblasti, ki še bolj razjezi ljudi, da potem solidarizirajo s protestniki in jih pridejo podpret na ulice in trge.

Kakšno je bilo protestniško gibanje v Novem mestu?

Uroš Lubej: V Novem mestu ni bilo niti približno tako močno ulično gibanje, kot je bilo v Mariboru, tega ne moremo primerjati. Tu je bil protest ali dva, kot je bilo na Jesenicah, v Kranju, Krškem, Trebnjem, prišlo je nekaj sto ljudi, kar je sicer za Novo mesto veliko, imelo pa je intelektualni naboj, kritičen do oblasti, ki sem ga omenil pri reviji Park, bil je Čuvar, bila je peticija, ni bilo pa organiziranega nasprotovanja županu na trgih. Na prvih lokalnih volitvah, ki so sledile tem vseslovenskim protestom (2014), je bilo jasno videti, da so imeli tudi ljudje v Novem mestu dovolj obstoječih strank, saj je novi obraz kar močno zmagal na teh volitvah.

Kako je potekalo sodelovanje med protestniškimi mesti (Maribor, Ljubljana, Novo mesto, preostali kraji po Sloveniji) in številnimi skupinami, ki so proteste organizirale?

Uroš Lubej: Mariborski protesti so bili protikanglerjevski, imeli so izraziti značaj Facebooka, ljudi ni bilo mogoče identificirati, ni bilo videti vodstva te FB-skupine, niso se želeli izpostaviti, razlogov za to ne poznam. Takrat je bilo kar nekaj FB-skupin (skupina Janez Janša naj odstopi kot premier vlade RS, Kričač …), jaz sem bil izpostavljen kot pobudnik ljudske nezaupnice. Eden izmed protestnikov nam je pisal, naj se v začetku decembra sestanemo v Ljubljani, da bi to gibanje povezali v vseslovensko gibanje. Na tistem sestanku smo oblikovali osnovne zahteve, ki so se dotikale vseh vidikov, ki so se nam zdeli pomembni, ne le odstop Janeza Janše, ampak tudi odpravo neoliberalnih ukrepov, mehanizme boja proti korupciji in vpeljavo mehanizmov neposredne demokracije. Ti vidiki so združevali nas, ki smo se tam znašli. Tam je bil npr. mladenič, ki je skupino Janez Janša naj odstopi ustvaril na Facebooku, imel je takšno moč, da je določil, kdaj bo protest … To so bili prvi dnevi protestov, ki so bili uspešni, generirali so čedalje večjo množico ljudi na ulicah in trgih, zato menim, da je bilo vodenje teh protestov ustrezno. Obstajala je nevarnost, da protesti razvodenijo, bili so provokatorji, ki so na ulice vnesli neki čuden nemir, ki bi lahko povzročil tudi to, da protesti propadejo. Mislim, da je bila ta artikulacija zahtev, ki je šla onkraj antijanšizma, zelo pomembna za to, da so se ljudje identificirali s protesti, prišli na ulice in trge in zahtevali, kar s(m)o zahtevali. Ljudje, ki so se takrat prvič srečali v tem gibanju vseslovenske ljudske vstaje, niso bili v civilnodružbenih gibanjih, političnih strankah, sindikatih … Bila so tudi številna druga gibanja, s katerimi smo se kmalu začeli srečevati, Protestival, kulturniška gibanja, anarhistična gibanja, ki so bila zelo pomembna, da so ljudje prišli na ulice, Odbor za pravično in solidarno družbo, Delavsko-punkerska univerza in številni drugi. Ta druščina se je začela povezovati, vsak je nastopal s svojimi zahtevami, niso pa si bile te zahteve tako tuje, tvorile so, lahko bi tvorile neki dovolj konsistenten politični program. Anarhistično gibanje je bilo vedno nekaj posebnega, nikoli niso želeli podpreti neke klasične politične artikulacije ali organizacije, odigrali pa so zelo pomembno vlogo. Pred temi vstajami je bilo leta 2011 kulturno vrenje, ki se je februarja končalo s protestom pred Cankarjevim domom v Ljubljani, pred Borzo pa je bilo gibanje Occupy, ki je v času najhujših neoliberalnih ukrepov bilo na ulicah, številčno je bilo sicer omejeno, a zelo pomembno, da smo spoznali, kaj je narobe z obstoječo demokracijo. Lahko bi šli še v čas vključevanja Slovenije v NATO ali EU. Še posebej glede vključevanja v NATO se je oblikoval protest, ki pa ni dosegel množičnih dimenzij. Razen sindikalnega upora v času prve Janševe vlade in manjših protestov, ki sem jih omenil, so bili ti protesti leta 2012 prvi politični protesti proti celotnemu režimu. To je bil prelom, ki še ni naredil svojega končnega koraka.

Takrat ste dejali, da so nasprotniki takoj zagnali svojo antipropagandno mašinerijo …

Uroš Lubej: Ta mašinerija je bila v primerjavi z našim komuniciranjem v zelo podrejenem položaju. Uspelo nam je, da smo vsako njihovo potezo že vnaprej predvideli, in uspelo se nam je obrniti proti oblasti, kar je tudi eden izmed razlogov, da so bili ti protesti vsaj v točki rušenja vlade uspešni. Če omenim njihovo označevanje organizatorjev protestov kot posameznikov, ki so nekakšni ilegalni organizatorji, zaradi česar smo bili deležni ovadb, se je tudi to obrnilo proti njim, kot dokaz, da so bili protesti res spontani. Imenovali so nas zombiji, levi fašisti, Kučanovi ali pa Golobičevi plačanci, kar pa ni imelo večjega vpliva na javno mnenje ali na nas. V tej propagandni vojni smo bili močnejši. Takrat, ko so organizirali nekakšen antiprotest, smo imeli toliko simpatij pri ljudeh, da smo bili na to opozorjeni, zato smo prvi obvestili javnost, da SDS isti dan organizira svoj shod. Njihov PR, ki je sledil, je bil prepozen. V prvi fazi smo bili uspešnejši od uradne mašinerije.

Ste bili na umazane igre te mašinerije osebno pripravljeni?

Uroš Lubej: Z izpostavljenostjo v medijih sem že imel izkušnje. Kot novinar sem kritično pisal o ljudeh, ki so bili zaradi tega osebno prizadeti in so se tako tudi odzvali. To izkušnjo sem že imel in to ni bil večji problem zame. Težji del aktivizma, zaradi česar tudi občudujem vsakega, ki gre na ulico, pa je dolgotrajno izpostavljanje v času, ki bi ga načeloma moral posvetiti sebi ali svoji družini. Na eni strani je nekdo v političnem fotelju, kar je njegova služba, na drugi strani pa so aktivisti, ki se izpostavljajo v preostanku svojega časa in denarja. Še zlasti če to traja dolgo, je to tisto, kar je za aktivizem lahko uničujoče. To je bil tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih je bilo zelo težko to gibanje držati tako dolgo pri življenju. Videl sem ljudi, ki so težko vztrajali pri tem boju, saj na eksistencialni ravni tega ne zmorejo, ne morejo več, se morajo umakniti, da preživijo.

Kaj ste dosegli s protesti, o katerih uspehih in dosežkih lahko govorimo? Zagotovo so vseslovenske ljudske vstaje dale naši družbi pečat.

Uroš Lubej: Ko po desetih letih berem dokumente, ki smo jih takrat ustvarili v odboru vseslovenske ljudske vstaje oziroma v gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj (VLV), vidim, da so to dokumenti, ki imajo trajno vrednost, odražajo čas prvega in drugega desetletja tega tisočletja, čas krize demokracije in neoliberalizma, to je tudi platforma političnega programa, ki je lahko podlaga za iskanje političnih rešitev. Takrat smo živeli od dosežkov socializma, gospodarskih temeljev, ki so bili postavljeni v sedemdesetih in osemdesetih letih. Ta gospodarska moč nam je omogočala uspeh v prvem desetletju samostojne Slovenije. Že to, da so ljudje po dvajsetih letih prišli tako množično na ulice, je bil naš prvi uspeh. Pokazali smo, da smo ljudje gospodarji te države in da se zavedamo, kaj piše v ustavi, da ima v tej Republiki Sloveniji oblast ljudstvo. Drugi uspeh gibanja je filozofski, to so filozofsko-politični dokumenti, ki imajo trajni značaj, vredno jih je videti kot zgodovinske dokumente, se odražajo mogoče tudi v političnem programu kakšne obstoječe stranke ali se bodo morda še odrazili v dokumentu kakšne obstoječe ali nove stranke. Pa še o dosežkih. Takrat je uspelo temu gibanju v treh mesecih prepričati politično elito, Virantovo Državljansko listo, Erjavčev DeSUS, da izstopijo iz vlade Janeza Janše in podprejo konstruktivno nezaupnico in postavijo novo mandatarko Alenko Bratušek. To je bil sicer minimalni, nepomembni uspeh tega gibanja, brez teh množic na ulicah in trgih se odstop te vlade ne bi zgodil. Neuspeh tega gibanja je bil pa ta, da je Alenka Bratušek skupaj s tem konglomeratom novih koalicijskih strank izpeljala program Janševe vlade do konca, predvsem razprodajo državnega premoženja, privatizacijo, nič od tistega, kar so zahtevala gibanje VLV in vsa druga gibanja. Bila je navzven bolj prijazna maska, a iste ekonomske politike neoliberalnega značaja.

Kakšna pa so bila srečanja vas, protestnikov, in tistih, ki so sedeli v udobnih političnih foteljih? V politični prostor ste vstopali s kapitalom protestov, kaj se je zgodilo z zahtevami, gibanjem, uporom … Vi ste potem nastopali že s stranko Solidarnost.

Uroš Lubej: Ta del zgodbe je po mojem mnenju bolj problematičen, vreden kritike in samokritike. Protestno gibanje ni bilo tako zelo raznoliko, kot je bilo morda videti iz neke distance. Osnovna platforma, zahteve po neposredni demokraciji, večji transparentnosti in po večji socialni državi, je bila skupna večini protestnih gibanj. Zato je žalosten razplet tega gibanja, da je njegov ostanek samo neka šibka stranka, Levica, ki ima po mojem mnenju samo to moč, da repek te zveri, te politične elite, malo zaniha proti socialni državi. Politično krilo tega gibanja ni bilo uspešno, teh nekaj odstotkov, ki jih ta stranka dosega in jih bo dosegala na prihodnjih volitvah, je manj, kot bi jih lahko dosegala. Za parlamentarni sistem demokracije je značilno, da uspejo tisti, ki so videti prepričljivi, tisti, ki v javnem, medijskem prostoru uspejo sebe prezentirati kot nov obraz, kot obraz, ki ga ljudstvo hoče. Govorimo o sistemu, v katerem je videz pomembnejši od resnice ali od vsebine. V tem smislu je katero koli resnično politično podjetje obsojeno na neuspeh. To spoznanje je staro dva tisoč let, kar povem tudi svojim dijakom, nanj je opozoril že Platon, ki je imel izkušnjo demokracije in je ta njen vidik opazil. Zelo težko ga je preseči, zgoditi se mora zelo pametna konstelacija sil in ljudi. Tega recepta, žal, takrat, če sem samokritičen in kritičen do svojih tovarišev, nismo dosegli.

Kaj bi morda izpadlo boljše, če bi naredili drugače …  

Uroš Lubej: Več stvari. Da izpostavljeni del gibanja ne bi vstopil v politično-strankarski prostor in bi ostal speča ali aktivna organizacija, da bi v najmočnejši fazi tega gibanja več časa posvetili organizaciji, tvorbi gibanja s formalno strukturo, organe, skupščino, vodstvo. Lahko bi v obdobju po vrhu protestov, ko smo še vedno delovali na ulicah, več časa, energije, volje posvetili srečanjem, sestankom, usklajevanjem, pogovorom o tem, kako bi se organizirali za volitve 2014, da bi nanje prišli bolj enotni. Vse to bi lahko bilo drugače, bolj uspešno. Ko so prišle volitve, je marsikdo rezultat Levice razumel kot uspeh, a kmalu smo videli, da je stranka Mira Cerarja pobrala kapital vstaj, da so ljudje mislili, da je dr. Cerar obraz, ki ga iščemo, on je bil sicer nov obraz, ni bila pa nova politika, tu ni bilo nič od vstajniškega programa. Zato je tudi ta stranka pogorela štiri leta pozneje na volitvah. Zame je največje razočaranje celotnega tega procesa, da se nismo povezali s tovariši iz Iniciative za demokratični socializem, z gibanjem TRS, z Delavsko stranko, veliko razočaranje je bilo, ko niso želeli, da nastopimo na evropskih volitvah skupaj. To je bil zagotovo udarec, ki je to gibanje obsodil na životarjenje med petimi in desetimi odstotki v parlamentu.

Menite, da bi skupaj lahko dosegli več?

Uroš Lubej: Ja, absolutno. Iniciativa za demokratični socializem, TRS, Delavska stranka in Solidarnost, ki je povezala gibanje VLV in Odbor za pravično in solidarno družbo, pa še gibanje za neposredno demokracijo, to je bilo vstajniško gibanje, dve tretjini vsega gibanja. Solidarnost je imela ogromen intelektualni potencial. VLV je bilo bolj gibanje običajnih ljudi, ki niso imeli veliko izkušenj s civilnodružbenim in političnim delovanjem, Odbor za pravično in solidarno družbo pa je obsegal velik del intelektualnega potenciala te države. Na žalost je trojček Združene levice, ko ni želel priti niti na pogovore, to koalicijo razbil, morda tudi po naši krivdi, ne vem, kaj smo naredili narobe v njihovih očeh. Mislim, da bi moralo priti vsaj do nekega resnega poskusa, da bi ta druščina nastopila skupaj, vem, da bi prihajalo pozneje tudi do razkolov in razcepov, a ta potencial je bil zapravljen, vnovčen v manjši meri, kot bi lahko bil. To govorim kritično do sebe in Solidarnosti in kritično do tovarišev iz Levice in Združene levice. Glede etablirane politike pa smo kot Solidarnost naredili usodno napako, da smo sploh odgovorili na ponudbo Socialnih demokratov in šli z njimi naivno na tiste predčasne in za nas prehitre volitve 2014. Nihče drug ni odgovoren za to kot jaz, mi, ki smo to ponudbo sprejeli z neko naivnostjo in osredotočenostjo na program, ne pa na to, kako bodo to videli volivci. Videti je bilo kot izdaja vstajniškega gibanja, ki je bilo upravičeno kritično do SD. Takrat je sicer prišlo do zamenjave vodstva, prišel je Židan, umaknil se je Lukšič, ki je bil ciničen do protestnikov. Židan nam je dal ponudbo, mi smo jo sprejeli, imeli smo izkušnjo evropskih volitev, na katerih nismo bili uspešni, zato smo videli edino pot, da se uresniči program vstajniškega gibanja, ker nas je Združena levica zavrnila, tako smo ocenili, napačno, da mogoče z domnevno prenovljenim SD lahko uresničimo ideje v parlamentu.

Ali spremljate proteste, ki potekajo zdaj?

Uroš Lubej: Bom začel s tistim, kar mi je všeč. Zdi se mi odrešujoče za to državo, da so se ti protesti zgodili, da se je kmalu po nastopu te vlade začela ulična reakcija na to, kar je vlada počela in čedalje slabše počela. Ta vlada je imela izjemno priložnost, da poveže ljudi in izkoristi čas epidemije za prenovo Slovenije, pa tudi za utrditev voditelja, ki je imel možnost, da postane voditelj po odstopu neke žalostne koalicije. To je bil izjemen potencial za novo vlado. Ker pa poznamo, kaj predstavljata novi mandatar in konglomerat teh strank, ni presenečenje, da se je zgodilo, kar se je. Presenečenje je to, da sta nesposobnost, neoperativnost te vlade in tega predsednika vlade še veliko hujša, kot smo pričakovali. Aktivizem, ki se je začel takoj in zato ne prepozno, je vreden vsega spoštovanja. Nazadnje bo temu gibanju treba reči hvala, ko bo prišlo do volitev. Ne bi izrekal kritike gibanja, le primerjavo z gibanjem 2012–2013 bi naredil. Gibanje 2012–2013 je imelo vsebino, ki je presegala antijanšizem, je imelo vsebino glede neposredne demokracije, mehanizmov večje transparentnosti in boja proti korupciji. Če pogledamo dokumente, ki so takrat nastali, je bil to politični program, medtem ko je gibanje zdaj izključno protivladno in v tem smislu ne more doseči tiste moči, s katero bi lahko zamajalo obstoječo vlado in prisililo parlament, da vzpostavi novo vlado. Na začetku se mi je zdelo dobro, da tega nima, da je ta stvar čista in protivladna, ker vem, kaj vse to, da imaš politični program, pomeni. Upanje, da bi liki v parlamentu, ki jim očitno gre le za poslansko plačo, bili pripravljeni prestopiti na dobro stran, je verjetno prazno. Če pa na to pogledamo malo idealistično ali naivno, bi morda artikulacija jasnejših zahtev in programa morda uspela tehtnico v parlamentu prenesti vsaj k temu, da pride do uspešne konstruktivne nezaupnice. Zdaj gibanje ne ponuja močnejše alternative, ponuja samo že videno.

Kakšno vlogo je pri vsem tem igrala epidemija?

Uroš Lubej: Kot je bila epidemija priložnost za Ivana Janšo, tako je bila tudi priložnost za kogar koli, ki bi temu postavljal alternativo.

Kaj se dogaja z upornikom v vas?

Uroš Lubej: Na neki način je to poglavje za mano. Uporništva sicer ni konec, ker sem po duši bolj upornik kot politik. Morda je moja novinarska izkušnja iz mene naredila človeka, ki razmišlja kritično, ki ponuja tudi neke rešitve, ni pa mi blizu sedenje za političnimi omizji, izgubljanje časa, ki je namenjen filozofiji, poučevanju ... Borba za oblast znotraj parlamentarizma se mi zdi izguba dragocenega časa in življenja, ki ju imaš. To je neko poglavje, ki je za mano, ki sem ga zaprl, tudi zaradi napak, ki sem jih naredil kot politik. Vprašanje, ali bi lahko ustvaril okrog sebe energijo, s katero bi lahko dosegel spremembe. Vesel sem, da uporništvo ni mrtvo in da se je ta energija zdaj tudi izrazila.

Pa vaša pobuda za odpoklic župana, poslanca, vlade?

Uroš Lubej: Ta ideja je prišla celo skozi vsa branja v parlamentu, državni zbor jo je potrdil, z vetom državnega sveta je bila ustavljena, potem pa v državnem zboru ni bilo 46 glasov, da bi prišlo do vnovične potrditve. Leta 2012 je bila ta pobuda odraz tistega časa, v tem smislu je bila dobra, ni bila pa najpomembnejša in odrešilna za demokracijo. Dobro bi bilo, če bi bila uresničena, bilo bi jo treba tudi podrobno premisliti, kako jo uresničiti, saj je treba omogočiti tistemu, ki je izvoljen, da mandat izpelje. To je bila ena izmed številnih idej, ki so bile takrat v zraku. Participativni proračun na lokalni ravni je ponekod tudi vpeljan, to je tudi dediščina vstajniškega gibanja.

Kaj boste dali v Vitrino Slovenijo, da bo simboliziralo obdobje, o katerem sva govorila?

Dve stvari bi dal v vitrino. Dokument z zahtevami odbora vseslovenske ljudske vstaje, ki na eni strani uteleša tisti čas, ki vsebuje rešitve, pa tudi stvari, ki so problematične. Na ta papir pa bi položil granitno kocko, ki je bila simbolno in dejansko vržena v institucije tistega, tedanjega in v mnogočem tudi zdajšnjega režima, ki ga razumem kot fragmentiran kolaž političnih klik, ki obvladujejo to državo. Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami.