Zgodbe

Vitrina Slovenija o protestih: dr. Ali Žerdin o času odbora za varstvo človekovih pravic

Nastanek države ni nekaj, kar je v rokah peščice pogumnih posameznikov

Ali Žerdin
dr. Ali Žerdin: Radio Študent so takrat poslušali tudi v Maksiju
foto: Tatjana Pirc

Ali Žerdin je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, pozoren opazovalec tega časa in poročevalec o burnih dogajanjih, povezanih z afero JBTZ. O tem je napisal tudi knjigo Generali brez kape (1997), ki je izjemen dokument tega časa.

"To je bil čas, ko je staremu režimu sapa pošla, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo nek vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja o tem, kako stvari postaviti na novo. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, ker je bil nek graditeljski čas, pa je bil prežet s silovitim optimizmom in tudi z veliko količino državljanskega poguma."

Takrat je obstajalo široko omrežje civilnodružbenih organizacij in gibanj, pa tudi mediji so bili pomemben del te arene (Mladina, Radio Študent, Tribuna, Katedra, Nova revija, Problemi, Časopis za kritiko znanosti, Revija 2000 …). Ko so bile stvari resne, so se znali povezati, zato je bilo to omrežje na zaostritev situacije, ki je nastala z aretacijo ekipe JBTZ, pripravljena, poudarja Žerdin.

"Civilna družba bi reagirala ob vsakršni zaostritvi razmer, ta dogodek, ki se je zgodil konec maja 1988, je v možnost mobilizacije vnesel še dodatni emotivni moment, zato je bila družbena mobilizacija nekoliko večja in tudi bolj učinkovita."

Pri aferi JBTZ se je vrsto let veliko ukvarjalo z ugotavljanjem mračnih ozadij.

"Moje izhodišče je bilo drugačno. Kar je pri dogodkih ob koncu osemdesetih bistveno bolj pomembno od ozadij je tisto, kar je bilo vsem na očeh. To pa je bilo gibanje, ki je bilo takrat vzpostavljeno."

Ta čas je bil pomemben gradnik nastajanja slovenske države.

"Pri zgodbi o stvaritvi države imamo dva različna pogleda. Prevladuje pogled, da smo imeli pametno kulturniško intelektualno elito, ki je bila pogumna, in je znala postaviti državo. Sledi še ena redukcija, da je obstajala Nova revija, ki je znala napisati nacionalni program, ki se je preko koalicije Demos prelil v novo državo. Ta pogled je dopusten le krajši čas, ko se taka interpretacija prime, je pa naloga zgodovinarjev, filozofov, sociologov, intelektualcev, da rečejo, naj se nehamo igrati s poenostavitvami, saj so bile stvari veliko bolj kompleksne. Sem sodijo pogumna gibanja iz šestdesetih, ki so odpirala prostor svobode, mediji, revije, pogum in brezkompromisnost punka, mirovno, ekološko gibanje, duhovna gibanja, gibanja za človekove pravice. Nastanek države ni nekaj, kar je v rokah peščice pogumnih posameznikov. Jih ni treba pozabiti, se je pa treba zavedati, da so delovali v izjemno kompleksnem okolju. Te poenostavljene interpretacije so v marsičem tudi rezultat političnih bojev za prisvajanje simbolnega kapitala."

Ali Žerdin se spominja, da mu je Franci Zavrl, takrat urednik Mladine, pozno popoldne 31. maja 1988 sporočil novico o aretaciji Janeza Janše. Tako je bila novica o aretacija prvič objavljena na Radiu Študent, kratko novico o tem so objavili le še v večerni izdaji Dela, v jutranji pa je ni bilo.

"Mi smo ugotovili, da imajo večji mediji nekaj zadrege pri tem, zato smo v to usmerili vso energijo, šlo nam je kar dobro, saj smo jim kar uspešno odžirali občinstvo. Bili smo ponosni, ker se je Radio Študent z metaliko in z vsem truščem lahko poslušalo v Maksiju."

Knjiga Alija Žerdina Generali brez kape je dokumentarna in literarna zgodba o času odbora za varstvo človekovih pravic

Kako je Žerdin poročal z Roške ceste, kjer so se začeli zbirati ljudje v podporo priprtih?

"Najprej so bile to spontane, neprijavljene demonstracije, sprva jih ni organiziral odbor za varstvo človekovih pravic. Ko jih je prišlo nekaj sto, je ljubljanska milica pod vodstvom Pavleta Čelika začela ta zbiranja usmerjati, regulirati, nikakor pa ni posegala represivno. Poročati je bilo treba kot si vedel in znal, okrog sem hodil z magnetofonom, s starim Uherjem, v telefonski govorilnici sem prislonil slušalko na zvočnik in po telefonu pošiljal posnetke v radijski eter."

Dr. Ali Žerdin bi na polico o protestih naše Vitrine Slovenije položil malo ploščo Pankrtov Lublana je bulana/Lepi in prazni iz leta 1979

"To je eksponat, za katerega bi rekel, da v taki vitrini mora biti. Če ga še ni nihče prispeval, vam lahko pošljem fotokopijo, originalnega izvoda vam pa ne dam."

Mala plošča Pankrtov Lublana je bulana/Lepi in prazni

foto: Tatjana Pirc