Prostor

Šola solinarstva: Ne o soli, ampak za sol

Sečoveljske soline so neprecenljiva kulturna dediščina

unnamed
foto: Miha Benčina

Sečoveljske soline predstavljajo čarobno okolje, ki marsikoga prevzame. Problem se pojavi, ker vse površine, ki niso negovane, propadajo. Z učenjem pridelovanja soli in vpetostjo v lokalno okolje bi lahko razvijali nove vsebine in ohranjali nekdanjo kulturno dediščino. V razstavišču Monfort, nekdanjem skladišču soli v Portorožu, je razstavljen projekt študentov različnih univerz, ki so sodelovali pri zamisli Šole solinarstva, ki bi služila kot orodje za revitalizacijo Sečoveljskih solin. Projekt so poimenovali Šola solinarstva 2050.

"S šolo solinarstva želimo revitalizirati južni del Sečoveljskih solin, ki je ta hip v zelo slabem stanju. Ohranjeno je samo še eno solno polje. Je pa to še edino tako solno polje na vsem svetu." – Zala Dimc, študentka krajinske arhitekture

Ajda Zupan je študentka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Pravi, da je tudi sama velikokrat uživala v samoti solin. "Meni je bilo super priti v tisto tišino razpadlih hiš, hkrati pa je en tak neprijeten občutek, ko si tam. Tudi v rudniku vse razpada, prisotna je neprijetna tišina, bilo je kar malo srhljivo."

Prostor Sečoveljskih solin je rezultat 700 let dela z rokami, prisotnosti človeka in narave. Ni prav, da del dediščine propada, treba je ukrepati. Šola bi s časoma razvila vrhunski znanstveni laboratorij, ki bi Sečoveljske soline povezal z mednarodnim prostorom na področju pridelave soli, izobraževanja in znanosti.

"Lepoto vidim v sožitju, rezultat je viden v krajini. Problem predstavlja vhod v soline in tudi to, da se turizem meša s produkcijo. Menim, da ni prav, da turizem lahko vstopa v čisto jedro solin." – prof. dr. Tatjana Capuder Vidmar, Oddelek krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti, mentorica šole solinarstva