Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
"Slovenijo sem poznal. Mislil sem, da bom ostal petnajst dni, pa sem tu že 29. leto. Leta 1992 sem imel 16 let. V Slovenijo sem prišel ambiciozen, kar ni slabo, potem pa sem doživel, da ni bilo tako, da so bili drugačni časi. Ljudje so bili malo bolj previdni za vse ljudi iz nekdanje Jugoslavije. Čudno se mi je zdelo, da te tako etiketirajo, a s časom te spoznajo in dejansko tu zaživiš."
Dvajset let je igral samo za slovenske klube in 140-krat igral za slovensko reprezentanco.
"Zadovoljen sem s svojim življenjem. Vedno sem bil pozitiven, tako gledam tudi na slabe strani življenja. Ponosen? Seveda sem ponosen. Najbolj sem ponosen na družino, druge stvari tako niso pomembne."
Letos je za srebrno medaljo z evropskega prvenstva 2004 z reprezentančnimi soigralci dobil tudi Bloudkovo nagrado in je eden redkih športnikov, ki so še med aktivno kariero vzporedno poskrbeli za svojo varno prihodnost.
