Botrstvo

Maturo so prilagodili toliko, da lahko rečejo, da so jo

Čeprav tudi podatki raziskav dokazujejo vse večjo razslojenost med mladimi, prilagoditev mature tako rekoč ni bilo

matura
foto: Bobo

"Vsi moji sovrstniki gredo čez enake okoliščine, a vseeno ni pravično. Če so bile tovarne odprte, zakaj ne morejo biti tudi šole? Ne moreš otrok poslati domov." – maturant gimnazijskega programa

Po mesecih, v katerih so odločevalci bolj ko ne ignorirali opozorila, kako dramatične bodo posledice ukrepov ob epidemiji med mladimi, zdaj opozorila vse bolj dopolnjujejo tudi podatki. V raziskavi, ki jo je NIJZ  že oktobra 2020 izvedel med več kot 3000 učenci 9. razredov in dijaki 4. letnikov, se je pokazalo, da so med mladostniki iz manj premožnih družin in tistimi iz bolj premožnih pomembne razlike v doživljanju epidemije, duševnem zdravju, tveganih vedenjih in drugih z zdravjem povezanih vedenjih.

"Ker sem slabše pripravljen, sem veliko bolj pod stresom, veliko bolj me skrbi. To, da nisi sproščen, se pozna tudi na rezultatih."

S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zadnjih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Snovalci letošnje mature so pripravili nekaj manjših prilagoditev v obsegu snovi in nekaj izvedbenih podrobnostih, a to ni sorazmerno z vsemi spremembami v zadnjem poldrugem letu, opozarja dijak maturitetnega programa. 

 "Mislim, da mature sploh ne bi smeli pisati, ker smo dobili premalo znanja. Matura bi morala biti olajšana, vsaj bolj, kot je zdaj. Snovalci so se prilagodili tako, da lahko rečejo, da so nekaj naredili; recimo pri matematiki imamo lahko kalkulator, preberemo lahko manj knjig, na ustnem izpitu si lahko izbereš, na katere teme ne boš odgovarjal." 

Prilagoditve so enake za vse, tudi za tiste, ki so imeli doma izjemno dobre razmere za delo in jim je individualizirano delo ustrezalo. In v ničemer ne upošteva razlik, na primer pri dijakih zelo različne domače okoliščine.

 "Če si samo predstavljamo: nekdo, ki ima slabe razmere doma in mora imeti pouk na daljavo, ima prižgan mikrofon, zadaj pa se starši kregajo, mu je ob tem nelagodno. Med testi ne more imeti prižganega mikrofona, saj ga skrbi, kaj vse se dogaja zadaj. Vse je zelo stresno. Veliko bolj se epidemija pozna posameznikom s težjimi okoliščinami, kot pa tistim, ki imajo doma ustrezne razmere, ker tisti ne morejo nikamor pobegniti."

Ob vrnitivi v šole, kot pravi sogovornik, so se vsi delali, kot da ni nič, manj je bilo smeha, vse je bilo bolj resno, a vseeno drugače kot pred epidemijo. Ob vrnitvi se v šole niso vrnili vsi dijaki; nekateri so se prepisali, nekaj jih je padlo letnik. Dobra stran šolanja na daljavo je nedvomno ta, da je nekaterim prihanila dolge vožnje, morda doživljanje medvrstniškega nasilja in nerazumevanje učiteljev. Kljub temu pa sogovornik ne verjame, da je kdo zaradi omenjenih okoliščin na daljavo pridobil več znanja, kot pa bi ga v šoli.

"V šoli lahko dobimo veliko pomoči učiteljev, ki je tudi bolj intenzivna. Pri šolanju na daljavo pa si moral učitelja čakati en dan ali nekaj ur, da ti je odgovoril na elektronsko pošto ali sporočilo. Veliko lažje bi bilo, če bi bili v šoli."

Težko je bilo tudi na poklicnih programih, ki zahtevajo prakso. Na poklicno šolo je hodil tudi sogovornik, ki je pred dnevi končal triletni program šolanja za poklic, ki potrebuje veliko prakse. Čeprav so jim v šoli zagotovili prakso pri delodajalcih, pa so ostali skoraj brez prakse, ki bi jo sicer iz tedna v teden  pridobivali v šoli. Nekateri so bili zaradi tega pri končnem izdelku, ki zahteva praktično delo, skoraj nebogljeni, saj so skoraj polovico svojega šolanja preživel za računalniškim zaslonom, veliko njegovih sošolcev sploh ni imelo razmer, ki bi omogočale, da na daljavo normalno spremljajo pouk. Čeprav bo veliko takšnih posameznikov že čez nekaj tednov zaposlenih, nimajo praktičnih znanj, ki bi jim omogočala enako odskočno desko, kot so jo imele prejšnje generacije.

"Ob vrnitvi v šole smo v zelo kratkem času in zelo na hitro obdelali uporabo strojev. To znanje je pri našem poklicu nujno. Stroje bi sicer v normalnih okoliščinah obravnavali celo leto, lahko bi jih uporabljali vsak dan. Nekateri sošolci še zdaj ne vedo veliko o strojih. Imeli so srečo, da so s tem delom končali." – dijak triletnega poklicnega programa

A v resnici je znanje bistveno lažje nadoknaditi kot odpraviti druge posledice šolanja na daljavo, ki bodo nedvomno dolgoročne. Poleg bistveno povečanega števila mladih z duševnimi težavami bomo priča tudi telesnim posledicam zaradi bistveno manj gibanja in pa vse večjemu razslojevanju. To že dokazuje tudi raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Čeprav je bila med več kot tri tisoč mladimi opravljena že oktobra, je bila objavljena šele prejšnji teden. In tudi opozorila, da je mladim – sploh iz manj premožnih družin – treba nameniti večjo pozornost, zamujajo vsaj za leto dni. Že nastale posledice bodo namreč izjemno dolgoročne in bi jih bilo mogoče z bolj premišljenimi ukrepi, ki jih je sicer med epidemijo vseskozi sokreirala tudi ta ista ustanova, bistveno omiliti.