Zgodbe

Vitrina Slovenija o protestih: Tone Stojko

Naša jeza je brezmejna

Tone Stojko, avtor Simon Stojko Falk
Tone Stojko in njegova Naša jeza je brezmejna
foto: Simon Stojko Falk

Umetnik, fotograf, legendarni fotoreporter Tone Stojko že več kot petdeset let spremlja proteste. Pred kratkim je izšla njegova monografija z naslovom Naša jeza je brezmejna: demonstracije 1968-2020. V njej je 587 njegovih fotografij, na katere je ujel ključna protestniška dogajanja, pa tudi številne bežne, a zelo zgovorne trenutke, ki bi sicer morda šli v pozabo. Prve posnetke protesta je Stojko naredil junija 1968 v času svetovnega študentskega gibanja.

"Povsod so bili močni protesti, v Sloveniji je bil pa po mojem mnenju bolj komoren protest. Sprehod v študentskem naselju, v menzi, ki je bila povsem napolnjena, pa so v prvi vrsti sedeli politiki, ki so jim prebrali, povedali zahteve študentov. Ni bilo nobenih spopadov, policije, ničesar."

Ko je leta 1968 Sovjetska zveza s svojimi sateliti napadla tedanjo Češkoslovaško in nasilno zatrla praško pomlad, je občudoval češke fotografe, ki so bili v tistem trenutku v Pragi. "Na nek čudežni način so spravili filme na zahod in v medije," pripoveduje Tone Stojko.

"Med njimi je bil tudi Josef Koudelka, danes svetovno znani fotograf. Ko sem se v Ljubljani srečal z njim leta 2014, sem mu povedal, kako zelo sem mu takrat zavidal."

Naša jeza je brezmejna, kot je Tone Stojko naslovil svojo knjigo, je pisalo na transparentu, ko so demonstrirali proti uporabi jedrske energije (1987).

"Dolgo sem iskal naslov, ki ne bi bil enoznačen, ki bi zajel vso mavrico zahtev, izraženih na demonstracijah. Ko sem zagledal ta napis na fotografiji, sem si rekel, da to opiše vseh petdeset let demonstracij."

Stojko pravi, da se med fotografiranjem prepusti toku: "Slikam vse mogoče in vse nemogoče. V Pragi, kjer je bila množica ljudi, so imeli nekateri fotografi lestve, prosil sem, če lahko stopim na eno. Perspektiva, ki jo vidiš nad glavami, je čisto nekaj drugega." Lestev ga od takrat pogosto spremlja na demonstracijah. Razstavljeno oziroma parkirano ima v galeriji Rihard Jakopič. Če jo potrebuje, si jo pa izposodi.

"Ko sem bil v bolnišnici, ker sem zbolel za covidom 19, je lestev tam mirovala, 27. aprila pa sem prišel ponjo."

31. maja 1988 je Stojko posnel znano fotografijo aretacije Janeza Janše, slučajno je namreč prišel po knjigo in ugotovil, da poteka preiskava. Ko so ga izpustili, je poiskal primeren prostor in s fotoaparatom čakal, kaj se bo zgodilo. Ko pripoveduje o tem, poudari:

"Mislim, da je vse odvisno od naključij. Če si v pravem trenutku na pravem mestu, potem lahko nastane fotografija, ki se zapiše v zgodovino."

V zadnjih več kot tridesetih letih so bile v Sloveniji množične demonstracije za Janšo in proti Janši … Kaj o tem misli Tone Stojko?

"Hočemo ali nočemo, Janša je glavni igralec v tej knjigi. Jaz sem samo beležil."

Je kronist ali del protestniške množice, ko fotografira demonstracije?

"Kakor kdaj. Če se strinjaš z zahtevami množice, si udeleženec, če se pa ne strinjaš, si samo kronist. Ko listam to knjigo, razmišljam o pomenu posnetkov. Spomin je namreč tako varljiv, da ti vedno kaj doda ali kaj odvzame. Pa tudi fotografijo, ki naj bi bila objektivna, se lahko zlorabi …"

Vsaka fotografija mu prebudi spomine. Pravi, da so imeli najglasnejše demonstracije gasilci, ko so protestirali pred vlado.

"Tulile so sirene, zakurili so kres, imeli so svoje naprave za gašenje. Oni so imeli napis ZA VAS SMO JUNAKI, ZA VAS PA BEDAKI. Demonstracije so bile pod vsemi predsedniki, pod vsemi vladarji, ki so si prilastili državo, razprodajali našo zlatnino, osiromašili so nas. Na začetku so govorili o Sloveniji kot Švici, zdaj pa imamo eno čudno, revno državo."

V času, ki ga je zaznamovala epidemija covida 19 in vladavina Janeza Janše, je Tone Stojko dejaven del protestniške množice, tudi njegova jeza je brezmejna: "Ne morem si kaj, da ne bi tega zabeležil."

Kaj bi dal Tone Strojko v našo Vitrino Slovenijo?

Planet B ne obstaja

foto: Tone Stojko

"Izbral sem fotografijo z demonstracije otrok Ni planeta B. Na njihovem napisu piše KO SE OTROCI VEDEJO KOT BI SE MORALI VODITELJI, VODITELJI PA SE OBNAŠAJO KOT OTROCI, JE ČAS ZA SPREMEMBO. Ti otroci bodo živeli prihodnost. Vsi politiki se bodo prej ali slej poslovili, ti otroci pa si bodo morali zgraditi sami svojo prihodnost. Tam je bil še en napis: ZAŠČITITE ZEMLJO, KAJTI TO JE EDINI PLANET S ČOKOLADO."

Delo fotoreporterjev je nevarno, saj se na primer na demonstracijah lahko hitro znajdejo v nevarnih okoliščinah.

"Če pride kak robocop nadte, se moraš umakniti. Ko čistijo Trg republike, moraš narediti, kot oni mislijo. Sicer pa v vseh teh letih nisem bil v nevarnosti, razen enkrat na Kosovu, kjer so me pred Srbi, ki so bili takrat zelo jezni na Slovence, rešili policisti."

Po vojni za Slovenijo, ko je bil ves čas na terenu in posnel serijo odličnih fotografij, čeprav so mu krogle žvižgale mimo ušes, se je odločil, da ne bo več delal na vojnih žariščih. Na kranjskem sodišču, ko je pričal o uboju dveh avstrijskih fotoreporterjev na Brniku med vojno za Slovenijo, je sodnik dejal, da ima vsak človek določeno količino sreče in da je Tone Stojko svojo zalogo sreče že porabil.

"Danes lahko rečem, da sem zelo srečen, ker sem ne le enkrat, ampak večkrat porabil svojo zalogo sreče. Res moraš imeti srečo, da preživiš."