Proti etru, spet ta dež

Predstavo rodi šele skupno bivanje v prostoru

Marko Mandić o vlogah pisateljev, ustvarjanju Nočnega pisca z Janom Fabrom, pomenu modrega in rdečega kulija ter skupnem bivanju v gledališču, ki je zdaj spet omogočeno

Marko Mandič
Nina Zagoričnik in Marko Mandič
foto: Val 202

"Zdi se mi, da je to, da smo gledališča spet odprli, super. To skupno bivanje v prostoru šele rodi predstavo, ker se v bistvu mi odzivamo na občinstvo, na dihanje občinstva, na te male reakcije, na kašlje, na škripanje stolov. To so vse neki signali, ki jih takrat, ko smo nastopali samo za kamere, ne moremo predvideti in jih ne moremo vključiti. V gledališču vse te stvari čutiš in v bistvu smo tvorci predstav vsi skupaj." 

Marko Mandić na odru SNG Drama nastopa v prvi slovenski uprizoritvi monodrame Nočni pisec, pod katero se je režisersko, scenografsko in kostumografsko podpisal Jan Fabre, provokativen belgijski multidisciplinarni umetnik. Uprizoritev zajema delčke iz njegovih dram in njegove dnevniške Nočne zapise. Tematsko se prepletajo umetnost in življenje, strast in ustvarjalnost ter užitek in bolečina. Samo branje njegovega življenja, ustvarjanja, misli o umetnosti, o načinu, kako bi bilo smiselno delati gledališče, se ukvarjati z vizualno umetnostjo, pravi Mandić, ti da veliko. "Skozi prebiranje in vizualno opazovanje se srečaš z novimi stvarmi, spoznaš nov svet." 

"Upam, da bo še kdaj kakšno gledališko sodelovanje v tujini, ker greš tja kot nepopisan list papirja, ker se moraš ti šele dokazati, uveljaviti. Kar ne pomeni, da si v tujini pod stresom in napet, da boš lahko opravičil ta izbor. Že to, da se moraš ukvarjati s tujim jezikom in ga trenirati, je to neko delo, ki ga je treba utrjevati, spiliti in upati, da greš vsak dan vsaj za en milimeter naprej."