Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov. Ekipo zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju nudili nekoč in kaj mu lahko nudijo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna. Z gosti se je pogovarjala Nina Zagoričnik.

Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov

Mlado slovensko ekipo na bienalu arhitekture v Benetkah zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna.

"Nekateri so se modernizirali. Pridobili so novejšo odrsko tehniko in opremo dvorane. Nespremenljivost zadružnih domov je hkrati tudi njihova velika prednost, ki kaže na robustnost in trdoživost arhitekture, da so jih lahko 70 let gradili in ohranjali na neki enostaven način. Ponujali so pestrost, prilagodljivost in nenazadnje prostorski okvir kulturno-političnih dejavnosti tistega časa." – Blaž Babnik Romaniuk

Graditev zadružnih domov je bila včasih velika organizirana akcija prostovoljnega in udarniškega dela. Treba je bilo pregledati veliko arhivskega gradiva; od načrtov, fotografij do filmskega gradiva, da so slovenski predstavniki v Benetkah lahko ugotovili, kaj vse so zadružni domovi prinašali v lokalno okolje.  

"Počasi smo začeli 'praskati' in raziskovati. Na plan so začeli prihajati številni načrti za zadružne domove in imena vodilnih arhitektov tistega obdobja. Opazili smo, da je bila tema včasih res zelo pomembna. Pojavljala se je na prvih straneh Slovenskega poročevalca skupaj s pomembnimi političnimi dogodki." – Martina Malešič

Zadružni domovi igrajo različne vloge znotraj kulturne politike. Ustvarjalci projekta so te kulturne hrame lokalnih skupnosti želeli umestiti v splošen kulturni kontekst, ne le agrarno okolje, kjer je njihova primarna vloga. 

"Zanimalo nas je, kako so oblikovali svojo vlogo znotraj kulturne pokrajine. V Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturna politika zelo centralizirana, prebivalstvo je bilo po večini kmetijsko. Po vojni se je to število zmanjšalo, kulturna politika se je liberalizirala in spremenila v nov kulturni model kulture za vse. Znotraj tega so zadružni domovi igrali pomembno vlogo. Nekateri še danes služijo temu, da imajo vlogo lokalnih centrov društvenih dejavnosti." – Asta Vrečko

"Svoja leta adolescence sem preživel v zadružnem domu na Krasu, kjer smo imeli prostor za druženje. Tema me je zanimala tudi, ker se ne ukvarja z mestom, ki je za arhitekturo privilegiran del družbenosti. Tu gre za bolj ruralen pojav; podeželje vedno ostaja zadaj. Zaradi družbeno-ekonomskih sprememb je tak prostor izpuhtel, uporabniki so na neki drug način začeli uporabljati zadružne domove." – Rastko Pečar

 

Nina Zagoričnik