APM

Hibridni plaz se je sprožil na Japonskem

Hibridni plaz je pravzaprav sprožil en človek, in sicer pred skoraj 30 leti. Še danes pa številni kupci gledajo na to kombinacijo pogona nekoliko postrani

20210507_091001
Toyotin hibrid
foto: Janez Martinčič

Prejšnjikrat smo ugotavljali, da lahko električni avtomobili za nekatere uporabnike že danes predstavljajo morda kar najugodnejšo možnost mobilnosti. Odvisno, koliko in kako se vozimo, pa od možnosti polnjenja in še česa. Hibridni pogon pa je naslednja možnost, ki je lahko za določen krog uporabnikov prava izbira. Hibridni plaz je pravzaprav sprožil en človek, in sicer pred skoraj 30 leti. Še danes pa številni kupci gledajo na to kombinacijo pogona nekoliko postrani, ugotavlja tudi Andrej Brglez.

Hibridi vseh vrst prihajajo zadnje čase pogosto tudi na naše dvorišče. Pred 14 dnevi smo opisovali že prej omenjenega Toyotinega yarisa, danes pa sedemo še v Renaultovega clia, ki prodira z oznako E-tech.

Tudi danes bomo torej posebno pozornost namenili pisanemu svetu hibridov. Tehnologija, okoli katere se vsaj malo lomijo kopja, ima eno veliko in neodtujljivo prednost. Lepo ravna s planetom.

Renault je, kot vsi avtomobilski proizvajalci, že pred časom sprejel številne okolijske zaveze, ki pa se jih v nasprotju s konkurenco tudi drži. Ne le da so bili eni prvoborcev električne mobilnosti, zdaj stopajo tudi proti hibridom, ki se zdijo ravno pravšnji most med električno alternativo in klasičnimi tehnologijami, ki slonijo na agregatih z notranjim izgorevanjem. Recimo capturja je mogoče dobiti tudi kot priključnega hibrida, danes pa si oglejmo clia, in to kot klasičnega hibrida.

O sami tehnologiji smo pisali že lani, ko je paleta Renaultovih hibridov pripeljala na naš trg, danes pa nekaj vtisov izza volana.

Zelo pomaga, da je clio kot vozilo v zadnjih letih naredil korak naprej. Pa pri tem ne mislimo le na drzno in učinkovito oblikovanje, temveč merimo tudi na nekatere druge sklope avtomobila. Pri majhnih vozilih ne srečaš zlepa tako domišljene in učinkovite digitalizacije voznikovega okolja, kot jo ima clio. Še pred leti so pri Renaultu z digitalnimi vmesniki hoteli preveč, kot so realno zmogli, danes pa je digitalizacija jasna, logična in razumljiva; ob tem obstaja v kokpitu še ravno dovolj klasičnih stikal, da tako varnost, pa tudi tisti z nostalgijo po analognem niso prikrajšani.

Clio vse agregate, bencinskega in dva električna, upravlja nekoliko drugače, kot to počnejo klasični hibridi. Če je beseda "klasično" za hibridni pogon sploh primerna. Vsi agregati skupaj ponujajo impozantne 103 kilovate moči, to pa je za clia več kot spodobno. Nekje od hitrosti 80 kilometrov na uro je vklapljanja elektromotorja konec, pri nižjih hitrostih pa se elektrogospodarstvo kar pogosto oglaša; ko se baterija med dolgimi vzponi ali mencanjem v koloni nevarno izprazni, se bencinski agregat spremeni v generator in napolni skladišče elektrike do potrebnega minimuma.

Posebno poglavje takega hibridnega clia je samodejni menjalnik, ki pravzaprav to več ni. Gre za zapleten in napreden tehnološki sklop, ki je eden glavnih krivcev, da je tak hibridni clio tudi cenovno precej zasoljen. Če zadevo poenostavimo do obisti: menjalnik za prenašanje navora ne potrebuje sklopke, saj se avtomobil vedno požene ob pomoči elektromotorja in od tod tudi skrb elektronskih možganov, da baterija nikoli ne bi ostala prazna.

In še najboljša novica: ob tej novi in zagotovo prelomni tehnologiji kupec predvsem dobi clia. O omenjenem vladarju, tudi slovenskih cest, pa ni, da bi izgubljali besede.