Suzana Zrnič je pred dobrim desetletjem v Haagu spoznala Slovenca, s katerim sta se sprva želela vrniti v domovino, nato pa ustalila na Nizozemskem. Tudi zaradi tam precej slabših možnosti v predšolskih vzgojnih zavodih v primerjavi s slovenskimi vrtci se je odločila pustiti službo in postati gospodinja.
Zelo težko je tukaj dobiti stalni vrt. Zemlja je tu “mrtva”. Tudi ene gliste ni v njej
Suzana Zrnič je pred dobrim desetletjem v Haagu spoznala Slovenca, s katerim sta se sprva želela vrniti v domovino, nato pa ustalila na Nizozemskem. Tudi zaradi tam precej slabših možnosti v predšolskih vzgojnih zavodih v primerjavi s slovenskimi vrtci se je odločila pustiti službo in postati gospodinja. Tako ima veliko več časa za preživljanje s svojima hčerkama, ki ju v košari svojega prilagojenega "potniškega" kolesa vsak dan vozi v šolo (na fotografiji). Navadno jim družbo dela še njihova čivava. Šele zadnjih nekaj let se uči nizozemskega jezika. Prej namreč, ker Nizozemci ne le znajo, temveč predvsem s tujci tudi prav radi govorijo angleško, potrebe in tudi priložnosti za kaj takega ni bilo. Vse bolj prizadevno se ukvarja tudi s sonaravnim vrtnarstvom in sodeluje pri prostovoljskih projektih v pomoč osebam z različnimi duševnimi težavami, najraje prav na t. i. oskrbovalnih kmetijah, na katerih dobijo ti ljudje priložnost delati in se povezovati v lokalno skupnost.
"Na Nizozemskem je veliko kmetij, na katerih vključujejo ljudi, ki niso sprejeti v našo družbo. Ali so to ozdravljeni odvisniki, avtisti, starejši ljudje, ozdravljeni psihični bolniki. Mi imamo to priložnost in srečo, da živimo blizu ene take kmetije, tako da enkrat tedensko prostovoljno delam na vrtovih in se pogovarjam s temi ljudi, ki imajo izjemno bogat notranji svet."
"Željo imam naprej študirati biodinamično kmetovanje, to je dvoletni program. Zelo težko je tukaj dobiti stalni vrt. Jaz sem ga prek svoje nizozemske prijateljice dobila in bi rada videla, kako lahko zdravim zemljo na svojem vrtu. Ker je zemlja tu 'mrtva'. Tudi ene gliste ni v njej."
