Rožnata dolina

Anoreksija: hrano lahko nadzoruješ, zunanjega sveta ne moreš

Študentki Meta Vražič in Polona Rodič iskreno pripovedujeta o spopadanju z anoreksijo: o bitki z žlico jogurta, predvsem pa o bitki s samim seboj ter z družbenimi pričakovanji

IMG_6371
Meta Vražič in Polona Rodič
foto: Val 202

Ocenjujemo telesa, bojimo se hrane, opazujemo se v ogledalu in primerjamo z dekleti na obdelanih fotografijah ... Študentka novinarstva Meta Vražič in študentka slovenistike Polona Rodič razmišljata o dejavnikih, ki lahko vodijo v motnje hranjenja. Preboleli sta anoreksijo. Poudarjata, da ne gre za hrano na krožniku, temveč za nadzor nad prehranjevanjem, s katerim potlačiš druge težave. A težave se le kopičijo. "Namesto da se pokaže dve fotografiji in se pove definicijo, moraš pokazati nianse anoreksije nervoze. Če mene vprašate, sem bila takrat slab človek, bila sem tečna, hitro užaljena, grizla sem okoli sebe, pa saj si težko pozitiven človek, če si lačen. Mogoče sem se vizualno spremenila na družbeno sprejemljiv način, a sem se spremenila tudi osebnostno. O tem nihče ne govori. Da se tvoj otrok, sovrstnik, prijatelj, spreminja. To so stvari, ki bi jih začela poudarjati, ko pride do ozaveščanja," pravi Meta Vražič.

"Zdaj imamo mladi več časa. To doprinese k temu, da se začneš ukvarjati s tem, kako si videti. Čas imaš, da se gledaš v ogledalu, ukvarjaš s hrano ... Poglejte vse, kar se zdaj dogaja mladim: socialne stiske, odnosi v družini ... Vsi smo po večini doma in tudi tam ima vsak svoje težave. Ves čas smo na istem mestu in vsakdo se lahko začne s težavami spoprijemati na tak način, da nadzira hrano. Bistvo anoreksije ni v hrani, je to, da potlačiš težave, je kot droga. Hrano lahko nadzorujemo, tega, kar je zunaj, pa ne," razlaga Polona Rodič.

Anoreksija te osami in spremeni. Polona Rodič pravi, da je razvila strategije skrivanja bolezni, denimo posula krožnik z drobtinami, da bi domače prepričala, da je jedla. Hrano je včasih samo prežvečila, nato pa izpljunila. Odrekala si je obroke in hitro zapadla tudi v depresijo, več mesecev je preživela v bolnišnici. Pravi, da so za bolezen krivi številni dejavniki, a je tudi odraščanje ob novih medijih velika preizkušnja. Obe sogovornici apelirata na vse, ki se spopadajo s prehranjevalnimi motnjami, čutijo stisko, tesnobo, strah, so brezvoljni, depresivni, da poiščejo pomoč. Obrnejo se lahko tudi na njiju prek Facebooka.

Mladostnikom in otrokom pomagajo na TOM telefonu, klic je brezplačen. Pokličite 116 111. Tukaj je seznam preostalih telefonskih številk za pomoč v stiski