Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Družbeni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali
Zoomifikacija življenja je bolj kot katero koli generacijo prizadela mlade, tako imenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa kot kadar koli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar sedem ur, kar je zelo zaskrbelo doc. dr. Bojano Lobe na Katedri za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let raziskuje najmlajše in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Gre namreč za krajše obdobje, v katerem je bil način šolanja na daljavo še precej nedorečen in tudi zaradi tehnične neopremljenosti bistveno manj zasnovan za delo prek računalnika. Zato bodo podatki iz drugega vala po njenem mnenju popolnoma drugačni. Predvsem zato, ker se je pouk marsikje kar po urniku preselil na Zoom in druge aplikacije, ki omogočajo konferenčne pogovore na daljavo. Kot pravi raziskovalka, je sicer obdobje prvega vala pred letom dni spodbudilo nekatere ustvarjalne in funkcionalne rabe tehnologij. Te so se verjetno nadaljevale tudi v drugem valu. Otroci so se naučili programirati, uporabljati aplikacije za urejanje filmov, Power point, Word, elektronsko pošto in druge.
"Če potegnemo črto, moramo na internet in digitalne tehnologije gledati tudi kot na nekaj pozitivnega, kar lahko prinese znanja, s katerimi se bodo otroci bolje znašli v svetu, ki je vse bolj digitaliziran."
Zmotno pa je mišljenje, da so mladi samo potrošniki vsebin, ki bodo zdaj zdaj postali zasvojeni, če to še niso, pravi prof. dr. Tanja Oblak Črnič, avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu. Opozarja, da je tak pogled na mlade nekoliko hipokritičen, glede na to, kaj z napravami počnemo odrasli:
"Lepo se vidi, kaj denimo starši počnemo na otroških igriščih? Morda naprave res uporabimo tudi za to, da uredimo kakšno nujno službeno stvar, medtem ko se otroci igrajo. A ta nekoliko pokroviteljska drža do mladih, češ da izgubljajo čas in se ukvarjajo z nepomembnimi stvarmi, tudi demonizira te iste tehnologije. Morda bi se namesto z ekstremi raje ukvarjali z razumevanjem tehnološke in medijske uporabe te tehnologije ter komunikacijskih stikov, ki jih mladi potrebujejo med seboj?"
Epidemične razmere so namreč posebne, saj imajo konkretne prepreke za druženje, sproščanje, zabavo, in spodbujajo iskanje drugih prostočasnih dejavnosti, opozarja sogovornica.
Da zaslon vsekakor ni dovolj, da potrebujejo šolo v šoli, ki je več kot le prostor podajanja in prejemanja znanja, so mladi v drugem valu izrazili z iniciativami #odprimošole in na protestih. Kot pravi profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede, so mladi do zdaj svoja politična stališča le redko izražali na spletu.
"Sem izjemno navdušena nad tem, da so se mladostniki ne le oglasili, pač pa tudi zavestno in intenzivno izpostavili. Žal so se morali!"
Dijaki, ki so v Mariboru javno zahtevali vrnitev v šole, so bili za svoja dejanja poklicani na zagovor tudi pred sodišča.
"To so alarmantne spremembe v zadnjem letu in so bolj odraz stiske kot pa želje ali potrebe po tem, da bi se mladi radi oglašali prek družabnih omrežij. Zato jih je treba podpreti in opozarjati, o čem take drže in procesi zares govorijo."
Študije o tem, kako se mladi v omrežnih okoljih oblikujejo kot državljani, so govorile o tem, da družabni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali:
"Ker vedo, da je morda občutljivo izražati stališča na način, ki je viden in dostopen marsikomu. Zato so določene študije že pokazale, da njihovo politično izražanje in opredeljevanje raje ostaja v varnih zasebnih okoljih in ga ne razlagajo na glas."
Zagotovo pa je treba za konec opomniti, da so mladi zelo heterogena skupina, odraščajo v zelo različnih okoljih. In šola je pomemben prostor, saj številne razlike med njimi vsaj do nekatere mere briše in tako vsem poskuša omogočiti enake možnosti. Šola prek zaslona tega pač ne more.
Kako zelo pomembna je naloga šolskega sistema, da je varovalni sistem za tiste otroke, ki doma živijo v neprimernem in nespodbudnem okolju, smo že velikokrat opozorili. V zadnjih tednih se vrstijo tudi pozivi psihologov, psihiatrov in učiteljev, ki opisujejo tudi že zelo občutne posledice na psihičnem in fizičnem razvoju otrok zaradi izrazito dolgega časa šolanja na daljavo.
O mladostnikih in njihovem spopadanju s težavami smo govorili tudi v seriji oddaj Na podstrešju, ki jih lahko najdete v našem spletnem arhivu:
Starši otroka vidijo kot projekt, zgrešijo pa njegovo dušo
Mladostniki niso nemški ovčarji, ki bi ubogali na ukaz
Starši naj otroka spodbujajo k spopadanju s svojimi težavami
